enczsksiplhudeitsvhres
Nazaj v seznam Theatre database
EN | CS | SI | DE

Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana

Alexander Graf

alias Narodno gledališče v Ljubljani – Drama (1919 - 1920), Deutsches Theater (Nemško gledališče) (1911 - 1919), Kraljevo narodno gledališče v Ljubljani (1920 - 1941), Kaiser Franz Joseph Jubiläumstheater (Jubilejno gledališče cesarja Franca Jožefa) (1911 - 1919), Državno gledališče Ljubljana (med drugo svet. vojno), Drama Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani (po drugi svetovni vojni)
Zgodovina gledališčaPrilogatehnični podatkiHistoric equipment

Pomembni dogodki

(Podrobnosti)1907 | Ustanovitev odbora za gradnjo

(Podrobnosti)31. 8. 1909 | Prvi načrti za gradnjo potrjeni
Načrte je izdelal dunajski arhitekt Alexander Graf, nekdanji sodelavec dunajskega dunajskega arhitekturnega ateljeja Fellner & Helmer.
(Podrobnosti)1909 | Začetek gradnje

(Podrobnosti)4. 10. 1911 | Otvoritvena predstava

Otvoritev je bila 4. oktobra 1911 z Wagnerjevim Kaisermarschem, slavnostnim govorom in uprizoritvijo predstave Habsburg, ki jo je napisal baron Alfred Berger.


(Podrobnosti)16. 1. 1919 | Stavbo prepustijo v uporabo Slovenskemu gledališkemu konzorciju

(Podrobnosti)6. 2. 1919 | Datum prve predstave v slovenščini

Prvo predstava v slovenskem jeziku je bila drama Tugomer Josipa Jurčiča in Frana Levstika. Stavba od takrat naprej rabi izključno za uprizarjanje dramskih gledaliških predstav v slovenskem jeziku.

Gledališče je dobilo ime Narodno gledališče v Ljubljani – Drama.


(Podrobnosti)1952 | Prenova in povečanje odra

(Podrobnosti)1960 | Začetek temeljite prenove
Med letoma 1960 in 1961 je arhitekt Dušan Medved izdelal načrte za prenovo in povečanje stavbe, ki je v obsegu novih prizidkov upošteval temeljne značilnosti idejne zamisli predhodno objavljenih načrtov arhitekta Černivca. Leta 1960 so po teh načrtih prenovili dvorano za občinstvo in del parterja s stojišči napolnili s stoli. Hkrati so odstranili dijaško stojišče na galeriji in že prej močno predelano cesarsko ložo v nadstropju. Med letoma 1964 in 1967 so stavbi na bočnih straneh odrskega stolpa prizidali večja funkcionalno zasnovana prizidka in tako ustvarili masiven prečni trakt v zadnjem delu stavbe.
(Podrobnosti)1964 | Začetek zidave prizidka
Gradnja je trajala do leta 1967.
(Podrobnosti)1978 | Prenova notranjščine
Med letoma 1978 in 1979 so po načrtih arhitekta in scenografa Mirka Lipužiča  prenovili notranjščino dvorane za gledalce in v njej namestili nove stole za 500 ljudi.
(Podrobnosti)1987 | Prenova fasade na starem delu zgradbe
Leta 1987 so prenovili zunanjščino starejšega dela stavbe in na osnovi sondiranja in primerjalnih analiz ponovno vzpostavili hladno zeleno barvo pročelij.

Ljudje

MIrko Lipužič |arhitekt, notranji opremljevalec
Dušan Medved |arhitekt

Zgodovina

Na območju, kjer danes stoji gledališka stavba SNG Drama Ljubljana je ob vrtovih Turjaških grofov in ob izteku Igriške ulice že pred sredino 17. stoletja stala stavba, ki je vidna tudi na upodobitvah Ljubljane iz zbirke Janeza Vajkarda Valvasorja iz časa okoli leta 1680. Leta 1743 je Daniel Erberg to stavbo prodal kranjskim deželnim stanovom in ti so jo dali povečati in jo namenili za stanovsko igrišče s plesiščem. Stavbo so poimenovali Balovž oziroma nemško Ballhaus in v njej prirejali veselice ter igre z žogo, plemiška mladina pa se je učila tujih jezikov, plesa, jahanja in sabljanja. Ko je bila v nekdanji jezuitski gimnaziji na Šentjakobskem trgu zgrajena redutna dvorana, so Balovž opustili, stavbo pa od leta 1781 uporabljali kot stanovsko žitnico. Nekdanja podoba stavbe je dokumentirana z načrti iz leta 1815, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije. Poslopje je bilo pozidano na pravokotni tlorisni ploskvi, obsegalo je tri etaže in je bilo prekrito s strmo opečno štirikapno streho. Celotna notranjščina je bila v 19. stoletju namenjena za žitno skladišče. Zato so bila na zunanjščini skoraj povsod le majhna podolžna pravokotna okna; le na vzhodni fasadi so bila večja pravokotna okna. Stavba je bila poškodovana med potresom leta 1895 in so jo kmalu zatem skupaj s tremi sosednjimi hišami odstranili. Na lokaciji odstranjenih stavb je nastal izravnan tržni prostor. Na nekdanje stanovsko igrišče spominja poimenovanje sosednje ulice: »Igriška ulica«.

 

Lokacija nekdanjega Balovža ni ostala dolgo prazna. Po izgradnji kranjskega deželnega gledališča, ki je leta 1892 nadomestilo leta 1887 pogorelo stanovsko gledališče so bili nemški prebivalci Ljubljane nezadovoljni, ker so morali prostor za predstave in vaje deliti s Slovenci. Zato so začeli razmišljati o svoji gledališki hiši. Združeni v društvo Deutscher Theaterverein Laibach so leta 1894 s pomočjo Kranjske hranilnice ustanovili poseben fond za novo gledališče, leta 1907 pa je bil ustanovljen gradbeni odbor. Načrtovanje gradnje je bilo dobro načrtovano in organizirano. Celo cesar Franc Jožef je za gradnjo gledališča februarja 1909 iz lastne blagajne prispeval 20.000 kron. Društvo je uporabilo recept, znan iz gradnje gledališč po vsej Avstro-Ogrski monarhiji, kjer so pogosto dobro vnovčili poimenovanje po cesarju in njegove obletnice. Novo gledališče je tako dobilo uradno ime Kaiser Franz Joseph Jubiläumstheater (Jubilejno gledališče cesarja Franca Jožefa), drugo ime pa je bilo Deutsches Theater (Nemško gledališče). Načrte za stavbo je izdelal dunajski arhitekt Alexander Graf (1856–1931), nekdanji sodelavec znamenitega arhitekturnega ateljeja za gledališke stavbe Fellner in Helmer, ki je imel dovolj ugledno ime, hkrati pa je bil primerno konservativen. Izvedbeni načrti so se ohranili v Zgodovinskem arhivu Ljubljana; najstarejši načrti nosijo datum 31. avgust 1909, zadnji načrti pa so bili potrjeni avgusta 1912. Graf je stavbo zasnoval enostavno in pregledno, na podlagi svojega nekoliko prilagojenega načrta za gledališče v mestu Usti na Labi na Češkem, ki je bilo zgrajeno leta 1909. Oprl se je tudi na svoje zasnove gledališč v Ostravi na Češkem iz leta 1907 in Mostu na Češkem iz leta 1911. Ljubljanska stavba je tako v veliki meri nastala kot serijska arhitektura s številnimi že preverjenimi detajli in osnovnimi izhodišči, značilnimi za šolo ateljeja Fellnerja in Helmerja. Stavba je v pretežni meri zasnovana v neobaročnih oblikah, ki so pomenile tudi spomin na razcvet monarhije v obdobju cesarice Marije Terezije. Ob prevladujočih neobaročnih oblikah pa so na stavbi prisotne tudi nekatere secesijske prvine.

 

Stavba je bila zasnovana kot samostojno stoječa dominantna arhitektura z razgibano stavbno maso iz katere je izstopal odrski stolp na južni strani. Zasnova je bila dosledno podrejena osrednji osi na kateri so bili zaporedno nanizani oder, dvorana za občinstvo in preddverje z balkonskim nadstreškom. Zunanjščino je zaznamovala povezava oglatih in zaokroženih oblik. Ta učinek so še dodatno stopnjevale strme opečne strehe z mansardnimi prelomi. Strehi nad dvorano in odrom sta dobili prezračevalna stolpiča z laternastima strehama. Pritličje vse stavbe je bilo členjeno z rustiko v ometu, nadstropja pa so bila gladko ometana. Zunanjščina je bila prvotno obarvana v zeleni barvi. Stavba je imela poleg glavnega vhoda na obeh stranskih fasadah še po tri izhode, ki so bili umeščeni v stopniščnih stolpičih. Zunanjščina je tako nakazovala razporeditev in členitev notranjosti. Največjo pozornost pri oblikovanju zunanjščine je arhitekt razumljivo namenil glavni fasadi, kjer je nadstropni del predrl s širokim polkrožno sklenjenim oknom in nad njim namestil volutasto čelo z veliko secesijsko okrašeno kartušo; ta je ob simbolih gledališča sprva nosila napis Kaiser Franz Joseph Jubiläums Theater. Glavni vhod je arhitekt poudaril z balkonom na dveh stebrih in z dvostransko dovozno klančino s kamnitimi robniki z volutastimi zaključki. Fasado sta ob straneh zaključila stolpičasto poudarjena rizalita s stopniščema v notranjščini. Poznejše prezidave so to zasnovo deloma zabrisale; v neokrnjeni obliki se je ohranila le sprednja polovica stavbe. Sprva je gledališka stavba tvorila urbanistično celoto s sosednjo Nemško hišo; mlajše dozidave so to povezavo povsem razvrednotile.

 

V večji meri kot na zunanjščini je prvotna zasnova gledališke stavbe razvidna v notranjščini. Glavni vhod vodi v preddverje, ki je dokaj utilitarno oblikovano in prehaja v hodnik, od koder je skozi dvoje vrat dostopen prostor parterja. Ta je na vhodni strani polkrožno zaobljen, ob straneh pa ga obdajata niza lož v treh etažah. V parterju je bilo sprva postavljenih 162 sedežev v enajstih vrstah. V zadnjem delu pod balkonom je bil parter predeljen; zadnji del je bil namenjen za stojišče za 120 oseb. V prvem nadstropju so parter obdajale sprva najbolj reprezentativne lože. Nasproti odra je bila osrednja in nekoliko širša cesarska loža. V drugem nadstropju je bila galerija, ki je bila namenjena manj zahtevnim gostom in dijaškemu stojišču. Dvorana je imela ob otvoritvi gledališča prostora za 647 gledalcev in je bila 18 metrov dolga, do 12 metrov široka in do 12 metrov visoka. Oder je bil dolg 14, 5 metra in širok 9 metrov. Dvorano je z oblikovnega vidika najbolj zaznamoval kontrast med temno rdečim žametom, pozlačenimi štukaturnimi okraski in belo toniranimi vhodi ter ograjami lož. Sprva je bil osrednji likovni poudarek dvorane glavna zavesa odra, ki je bila okrašena z naslikanim idealiziranim pogledom na Ljubljano z grajskega griča. Zaveso so zaradi dotrajanosti odstranili že pred drugo svetovno vojno. Arhitekt je posebno pozornost namenil tudi požarni varnosti stavbe. Ta je prav zato dobila na stranskih fasadah kar šest izhodov, v notranjosti pa je bila tudi posebej opremljena soba za gasilca. Stavba je bila opremljena tudi z vodovodom, električno razsvetljavo, centralno kurjavo in prezračevalnimi napravami. Temelje stavbe so zgradili iz betona, zidovje iz opeke, stropne konstrukcije, stopnice, skelet galerije in lož ter proscenijski most pa iz železobetona. Predelne stene med ložami in strop dvorane so izdelali iz amiranega mavca. Oder je bilo mogoče od dvorane ločiti z dvižnim železnim zastorom. Skupni stroški gradnje in opreme stavbe so znesli 673.964 kron. Stavbo so začeli graditi oktobra 1910. Glavnino del je izvedla Kranjska stavbinska družba, manjši del pa dunajsko podjetje Janesch & Schnell. Otvoritev je bila 4. oktobra 1911 z Wagnerjevim Kaisermarschem, slavnostnim govorom in uprizoritvijo predstave Habsburg, ki jo je napisal baron Alfred Berger.

 

Nemško gledališče je v stavbi delovalo do 2. januarja 1919, ko so bile zaradi spopadov med Avstrijci in Slovenci na Koroškem nemške gledališke predstave ukinjene. Stavba je v upravljanju nemškega gledališkega društva ostala do 16. januarja 1919, ko jo je prepustilo z inventarjem vred v uporabo Slovenskemu gledališkemu konzorciju. Šestega februarja 1919 so v stavbi uprizorili prvo predstavo v slovenskem jeziku: Tugomera Josipa Jurčiča in Frana Levstika. Stavba od takrat naprej rabi izključno za uprizarjanje dramskih gledaliških predstav v slovenskem jeziku. Gledališče je dobilo ime Narodno gledališče v Ljubljani – Drama. Takrat so stari napis v štukirani kartuši na glavni fasadi nadomestili z novim velikim napisom DRAMA. Leta 1920 se je gledališče preimenovalo v Kraljevo narodno gledališče v Ljubljani. Razvoj slovenske gledališke dejavnosti v stavbi med obema svetovnima vojnama je vplival na izdelavo različnih predlogov za njeno preureditev, ki pa niso bili uresničeni. Leta 1934 je arhitekt Emil Navinšek izdelal danes v Slovenskem gledališkem muzeju ohranjeni načrt za preureditev zunanjščine stavbe, po katerem naj bi ji odvzeli nemški neobaročni značaj in ji nadeli modernistično-klasicistično podobo. Inženir Čulk je izdelal načrte za prenovo odra in za prizidek na zahodni strani stavbe. Arhitekt Vladimir Šubic je izdelal načrt za preureditev okolice stavbe. Bojan Stupica je med drugo svetovno vojno izdelal načrt za prenovo in dozidavo stavbe.

 

Med drugo svetovno vojno so gledališče preimenovali v Državno gledališče Ljubljana, po vojni pa v Dramo Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Razvoj dramske gledališke dejavnosti po vojni je vplival tudi na zasnovo gledališke stavbe. Kmalu po koncu vojne so v vhodni veži in foyerju začeli nameščati doprsne kipe slovenskih dramatikov in igralcev. Leta 1946 so oddelili predprostor lož in s tem zaprli obhodni hodnik za ložami.  Hkrati so uredili nekaj pomožnih prostorov. Leta 1952 so izvedli manjšo predelavo odrskega prostora in povečali njegovo globino in višino. Takrat so nastali v Gledališkem listu Drame objavljeni načrti arhitekta Josipa Černivca, ki so ob odru predvideli gradnjo dveh prečnih prizidkov s pomožnimi prostori. Načrt je predvidel tudi popolno predelavo zunanjščine, ki bi v celoti izgubila historistično členitev in dobila nov skromno členjeni ovoj modernističnih oblik. Celota bi tako dobila resnobno učinkujoč in v primerjavi z obstoječo zasnovo dolgočasen značaj. Teh načrtov niso uresničili, med letoma 1960 in 1961 pa je arhitekt Dušan Medved izdelal nove načrte za prenovo in povečanje stavbe, ki je v obsegu novih prizidkov upošteval temeljne značilnosti idejne zamisli arhitekta Černivca. Leta 1960 so po teh načrtih prenovili dvorano za občinstvo in del parterja s stojišči napolnili s stoli. Hkrati so odstranili dijaško stojišče na galeriji in že prej močno predelano cesarsko ložo v nadstropju. Med letoma 1964 in 1967 so stavbi na bočnih straneh odrskega stolpa prizidali večja funkcionalno zasnovana prizidka in tako ustvarili masiven prečni trakt v zadnjem delu stavbe. Tako so zagotovili prostore zaodrja, malega odra, depoja kulis, garderob in uprave. Gradnjo je vzpodbujal takratni direktor Drame Bojan Štih, kljub prizadevanjem pa novih delov nikoli niso uspeli povsem dokončati. Stavba je tako dobila dragocene nove funkcionalne površine, po drugi strani pa je izgubila del historične zasnove in stik s sosednjo Nemško hišo, s katero sta prvotno sestavljali prostorsko celoto. Nova prizidka sta spremenila urbanistično vlogo stavbe in jo navezala na ulični sistem; poslopje od takrat na zahodni strani sega vse do Igriške ulice, na vzhodni strani pa se na Slovensko cesto navezuje z odprtim stebriščem. Kvadrasta stavbna masa novega prečnega krila je skušala po metodi kontrastnega dodajanja rešiti osnovno funkcijo stavbe, po drugi strani pa je razvrednotila lahkotno stopnjevanje stavbnih mas. Zaradi gradnje novih delov so na historistični gledališki stavbi odstranili južna stopnišča stolpiča in stranski fasadi do sredinskih stopnišč. Neobaročno lomljeno streho nad odrskim delom so ohranili, oder pa s polkrožnim delom podaljšali proti jugu in mu ob straneh dogradili novi dvoramni stopnišči. Nove sestavine so bile v veliki meri utilitarno zasnovane in so se ozirale predvsem na funkcionalne potrebe gledališča. Do izgradnje načrtovanega novega vhodnega objekta na severni strani, ki je bil zasnovan kot kubična stavbna gmota z aluminijastimi in steklenimi elementi, pa ni prišlo in tako se je slikovita neobaročna stopnjevanost stavbnih mas ohranila vsaj v obsegu najreprezentančnejšega dela stavbe.

 

Med letoma 1978 in 1979 so po načrtih arhitekta in scenografa Mirka Lipužiča  prenovili notranjščino dvorane za gledalce in v njej namestili nove stole za 500 ljudi. Takrat so spremenili barvno podobo dvorane, ohranili pa so pozlačeno ornamentiko. Leta 1987 so prenovili zunanjščino starejšega dela stavbe in na osnovi sondiranja in primerjalnih analiz ponovno vzpostavili hladno zeleno barvo pročelij. Prizidki so ohranili grob okrasto toniran omet.

 

V zadnjih letih je aktualen ambiciozen načrt za temeljito prenovo in povečavo stavbe. Leta 1996 je arhitektka Majda Planišček s sodelovanjem arhitektke in scenografke Mete Hočevar izdelala ambiciozen predlog, ki je predvidel širitev stavbe zlasti na površinah pod zemljo. Tako bi stavbo povečali z novo dvorano s 180 sedeži, kavarno in pomožnimi prostori. Predlog je predvidel tudi povečavo prizidkov ob odru. Do izvedbe tega predloga ni prišlo, do julija 2008 pa so na osnovi tega predloga nastali novi načrti za temeljito prenovo stavbe, ki sta jih tudi na osnovi prvonagrajene natečajne rešitve iz leta 2000 izdelala arhitekta Andrej Nolda in Rok Gerbec. Gledališče bi po teh načrtih povečali z dvema novima podzemnima dvoranama; mala dvorana bi imela 170 sedežev, poskusni oder pa 120 sedežev. Stavba naj bi dobila tudi nove vadbene prostore, prostore za bralne, pevske in baletne vaje, udobnejše foyerje in garderobe za igralce. Površina stavbe bi se tako s 5000 povečala na 12000 kvadratnih metrov. Večji del novih površin naj bi nastal v novih podzemnih etažah. Ob tem bi odstranili neobaročno streho odrskega stolpa in tega bistveno povišali, preoblikovali in povečali pa bi tudi obstoječa prizidka ob odru. Do izvedbe teh načrtov doslej še ni prišlo.

 

Viri in literatura

Sandra Horvat, Das Kaiser Franz Joseph-Jubiläumstheater in Laibach. 1911–1918. Diplomarbeit zur Erlangung des Magistragrades der Philosophie an der Philologisch-Kulturwissenschaftlichen Fakultät der Universität Wien, Wien 2006

Darinka Kladnik, Ljubljanske metamorfoze, Ljubljana 1991, pp. 104–105

France Koblar, Dvajset let slovenske drame. I. 1919–1930, Ljubljana 1964

Silvester Kopriva, Ljubljana skozi čas, Ljubljana 1989, pp. 121–122

Walter Lukan, Pozdrav iz Ljubljane. Mesto na starih razglednicah, Ljubljana 1986, p. 77

Mirko Mahnič, Temelji slovenskega gledališča. Katalog razstave Slovenskega gledališkega muzeja, Ljubljana 1967

Mirko Mahnič, Prispevek k podobi Narodnega gledališča v Ljubljani od 1920 do 1924, Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja, 17, 1971 (z objavljeno fotografijo: Bojan Stupica z maketo nove Drame leta 1944)

Breda Mihelič, Vodnik po Ljubljani, Ljubljana 1989, p. 84

Dušan Moravec, Delo Bojana Stupice v slovenskih gledališčih, Dokumenti slovenskega gledališkega muzeja, 17, Ljubljana 1971, p. 29

Julius Ritter Ohm Januschowsky, Das Kaiser Franz Joseph Jubiläums Theater in Laibach, Denkschrift aus Anlass seiner Eröffnung am 4. Oktober 1911, Laibach 1911

Ivan Stopar, Sprehodi po stari Ljubljani, Ljubljana 1992, p. 196

Nace Šumi, Arhitektura secesijske dobe v Ljubljani, Ljubljana 1954, p. 40

Savo  Volovšek, Elaborat gradbene in prostorske akustike za objekt adaptacija SNG Drama v Ljubljani, Ljubljana 1997 (Zavod za gradbeništvo Slovenije)

Gojko Zupan, Drama prostora in stavbarjev, Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja, št. 74/75, letnik 36, Ljubljana 2000, pp. 5–63

Zgodovinski arhiv Ljubljana hrani načrte Alexandra Grafa za gradnjo gledališča, stare razglednice gledališča in razne akte o gradnji stavbe (sig-489).

 

 

Avtor: Igor Sapač

Dodatni podatki

Podatki še niso vneseni.

Dodaj podatke.

Ime: ime bo objavljeno

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Prosim, vnesite podatke o gledališču, najman 10 znakov.

eightminusthree=