Lutkovno gledališče Ljubljana in Šentjakobsko gledališče Ljubljana skupaj domujeta v stavbi Mestnega doma, ki sprva ni bila namenjena gledališki dejavnosti. Stavba je nastala na lokaciji zasutega mestnega obrambnega jarka pred nekdanjimi Frančiškanskimi (oziroma Samostanskimi ali kloštrskimi) mestnimi vrati. Jarek so zasuli na začetku 19. stoletja, leta 1816 pa je mestna občina dala prostor izravnati in na novem trgu urediti sejmišče. Prostor so poimenovali Sejemski trg, med letoma 1876 in 1918 je nosil ime Cesarja Jožefa trg, nato med letoma 1918 in 1919 Trg kralja Petra, odtlej pa se imenuje Krekov trg. Sredi 19. stoletja se je podoba trga z zviševanjem starih stavb in z novimi stavbami začela spreminjati. Ob pobočju grajske vzpetine so leta 1919 v kotu trga zgradili tudi ledenico, ki so jo uporabljali do leta 1928. Največjo spremembo je trg doživel, ko so ob vznožju grajske vzpetine postavili Mestni dom. Mogočna stavba je zaprla južno stranico trga. Na tej lokaciji so bizoviške perice nekdaj v lesenih barakah shranjevale perilo. Leta 1897 se je mesto Ljubljana na pobudo župana Ivana Hribarja odločilo, da tam v sklopu ambiciozno zastavljene obnove mesta po potresu leta 1895 zgradi reprezentativen Gasilski dom z dvorano za javne prireditve v nadstropju. Kmalu zatem so razpisali javni natečaj za pridobitev načrtov in izbrali žirijo. Na razpis se je odzvalo več arhitektov iz Prage, Pariza, Dunaja in Hamburga. Prvo nagrado sta prejela arhitekta brata Mauvrinij in Carol Hinträger, ki sta nato do pomladi 1898 izdelala glavni načrt. Ker sta nagrajenca za izdelavo izvedbenih načrtov postavila previsoko ceno, ki za investitorja ni bila sprejemljiva, je naročilo naposled dobil ljubljanski mestni arhitekt Ciril Metod Koch (1867–1925). Zaradi novih uporabnikov je Koch načrt nekoliko povečal in spremenil. Stavbo so začeli graditi 18. julija 1898. Ko so odstranili lope za perice se je na pobočju grajske vzpetine pokazala razpoka in kmalu je začela po hribu navzdol polzeti zemlja, ki je zasula del novih temeljev. Problem so rešili z gradnjo visokega kamnitega varovalnega zidu, ki je precej podražil gradnjo. Stavbo so dokončali do 30. septembra 1899, uradno odprtje pa je bilo že nekaj dni prej, 8. septembra. Dela je v glavnem izvedlo podjetje Faleschini & Schuppler. V novi stavbi je bilo največ prostora namenjenega prostovoljnemu gasilskemu društvu; v pritličju so uredili shrambe za gasilske vozove, v nadstropjih pa so bila stanovanja za gasilce in mestne stražnike. Zaradi tega so na glavni fasadi uredili tudi pet velikih polkrožno sklenjenih vratnih odprtin. V stavbi so uredili še prostore reševalne postaje, policijske stražnice, stražniške kasarne in uprave mestnega vodovoda in elektrarne. Zaradi tega je stavba dobila ime Mestni dom. Velika dvorana z odrom v prvem nadstropju je bila namenjena različnim društvom. Tu so sprva prirejali zlasti volilne shode, veselice, zborovanja, razstave in zasedanja nabornih komisij. Stavbo so zgradili na približno kvadratni tlorisni ploskvi in ji dali obliko samostoječe mestne palače z reprezentativno oblikovano čelno fasado. Zunanjščina je oblikovana s pomočjo prevladujočih neorenesančnih slogovnih prvin in poudarjena s strešnim stolpičem v osrednji osi glavne fasade. Pri oblikovanju notranjščine so arhitekti razumljivo največ pozornosti namenili osrednji dvorani, ki je po zasnovi primerljiva s približno sočasno dvorano mariborskega Narodnega doma in je dobila neoklasicistično pilastrsko členitev ostenja. Dvorana je bila že od začetka namenjena tudi za prirejanje gledaliških predstav. Stavbo so zlasti v notranjščini pozneje še večkrat predelali, na zunanjščini pa sta izginila dva vitka piramidasta obeliska ob strešnem stolpiču, ki je sprva rabil za gasilsko opazovalnico. Kljub raznim predelavam, pa se osnovne značilnosti stavbe iz konca 19. stoletja vse do danes niso spremenile.

Mestni dom je vlogo gledališke stavbe začel prevzemati leta 1932. Takrat je osrednjo dvorano v prvem nadstropju začelo uporabljati Šentjakobsko gledališče Ljubljana. To gledališče velja za eno najstarejših stalnih repertoarnih ljubiteljskih gledališč v Evropi. Delovati je začelo leta 1920 v ljubljanskem šentjakobskem predmestju v okviru ljubiteljskega društva za šentjakobski okraj in je imelo do preselitve v Mestni dom prostore v stavbi otroškega zavetišča v Florjanski ulici. Po preselitvi v Mestni dom je doživelo velik razmah svoje dejavnosti, ki se je končal po izbruhu druge svetovne vojne v Jugoslaviji leta 1941. Italijanski okupator je dal v Mestnem domu odstraniti oder in dvorano namenil za svoje gasilce. Šele leta 1946 je v dvorani ponovno začelo delovati Šentjakobsko gledališče; člani gledališča so sami zgradili nov oder. V šestdesetih letih 20. stoletja so po izselitvi poklicne gasilske brigade Šentjakobskemu gledališču dodelili več prostorov v prvem nadstropju Mestnega doma in uredili vhod vanje z vzhodne strani stavbe. Gledališče se je razvilo kot društvo, ki danes deluje v javnem interesu na področju kulture in ga sestavljajo ljubiteljski igralski ansambel, poklicna uprava in tehnika ter profesionalni zunanji sodelavci z gledališkega področja. V okviru prostovoljne ljubiteljske dejavnosti kot društvo združuje okrog 150 članov. Programsko je naravnano v bolj lahkotne, komedijske vsebine in k predstavam za otroke in mladino. Dvorana Mestnega doma, ki rabi gledališču za osrednje prizorišče, ima 207 sedežev v 12 vrstah.

Med letoma 1983 in 1984 so stavbo Mestnega doma temeljito prenovili in je od takrat v celoti namenjena gledališki dejavnosti. V prostore pritličja, kjer je imelo v nekdanjih prostorih gasilcev po letu 1970 svoje prostore trgovsko podjetje Sadje-zelenjava, se je vselilo Lutkovno gledališče Ljubljana. Hkrati je Šentjakobsko gledališče v prvem nadstropju stavbe dobilo nov oder, izboljšano tehniko, prostornejše zaodrje, nove pisarniške prostore, v drugem nadstropju pa prostor za arhiv. Okoli leta 1987 so za potrebe lutkovnega gledališča izrabili še prostore na podstrešju, kjer je nastal tudi lutkovni muzej, prvi te vrste v Sloveniji. S tem v zvezi so leta 1987 v strešnem stolpiču namestili uro z lutkama Martina Krpana in kobilice, ki se oglaša vsake tri ure. Začetki delovanja lutkovnega gledališča v stavbi Mestnega doma sicer segajo že v dvajseta leta 20. stoletja; med letoma 1920 in 1924 je tu kot prvo (pol)poklicno lutkovno gledališče na Slovenskem delovalo Slovensko marionetno gledališče, ki ga je vodil pionir slovenskega lutkarstva Milan Klemenčič. Leta 1948 je bilo nato ustanovljeno Mestno lutkovno gledališče, ki je delovalo v prostorih na Levstikovem trgu. Gledališče je ustvarjalni zagon sprva črpalo iz različnih tradicij, ki so zaznamovale slovensko lutkarstvo od njegovih začetkov v drugem desetletju 20. stoletja do konca druge svetovne vojne. Po letu 1983 so v stavbi Mestnega doma so za potrebe Lutkovnega gledališča nastala tri prizorišča. V pritličju so v prostorih nekdanjih gasilskih garaž oblikovali veliki oder, ki s tlorisno površino 10 × 12 metrov omogoča tudi uprizoritve tehnično zahtevnejših lutkovnih in igranih predstav. Sodobno opremljena dvorana lahko sprejme do 253 gledalcev. Ob velikem odru so v pritličju stavbe uredili še mali oder, ki s tlorisno površino 5 × 5 m rabi za uprizoritve manjših predstav. Oprema prostora z malim odrom glede na značaj uprizoritve omogoča spreminjanje globine prizorišča in s tem tudi števila sedežev. Prostor lahko sprejme do 100 gledalcev. Po predelavi podstrešja stavbe okoli leta 2000, ko je del stavbe dobil novo stekleno streho, je v prostoru s tlorisno velikostjo 30 × 8 metrov nastal še Oder pod zvezdami, ki lahko sprejme do 300 obiskovalcev in ga uporabljajo tudi za razne koncerte, srečanja in predstavitve.

Viri in literatura

Anja Garbajs, Šentjakobsko gledališče danes, Gledališki list Šentjakobskega gledališča (Slavnostni dnevi Šentjakobskega gledališča, Posebna številka gledališkega lista), 80. sezona, št. 3, 2000/2001, pp. 12–16

Anja Garbajs, Šentjakobsko gledališče kot del ljubljanskega družbenega življenja, diplomsko delo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2002

Ančka Grgurevič-Mirko Mahnič-Miran Petrovčič, Jubilejni zbornik Šentjakobskega gledališča. 1920-1950, Ljubljana 1950

Darinka Kladnik, Ljubljanske metamorfoze, Ljubljana 1991, pp. 68–69, 94–95

Milko Kos, Srednjeveška Ljubljana, Ljubljana 1955

Ida Marinčič-France Kvaternik (ur.), Jubilejni zbornik Šentjakobskega gledališča. 1921–1981, Ljubljana 1981

Vanja Mehle, Kratek oris zgodovine našega gledališča, Gledališki list Šentjakobskega gledališča (Slavnostni dnevi Šentjakobskega gledališča, Posebna številka gledališkega lista), 80. sezona, št. 1, 2000/2001, pp. 8–11

Vanja Mehle, Diletantje in amaterji ali kaj so včasih drugi menili o nas. Drobci iz nastajajoče diplomske naloge Vanje Mehle, Gledališki list Šentjakobskega gledališča (Slavnostni dnevi Šentjakobskega gledališča, Posebna številka gledališkega lista), 80. sezona, št. 4, 2000/2001, pp. 12–14

Vanja Mehle, 80 let Šentjakobskega gledališča, diplomsko delo na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2001

Breda Mihelič, Vodnik po Ljubljani, Ljubljana 1989, pp. 47–48

Peter Ovsec-Anica Šinkovec-Tatjana Rebolj-Peter Teichmeister (ur.), Teater je teater. Zbornik ob 70-letnici Šentjakobskega gledališča, Ljubljana 1991

Peter Ovsec, Šentjakobsko gledališče Ljubljana. Leta ljubezni in dela. 1921–1996, Ljubljana 1996

Peter Ovsec, Šentjakobsko gledališče, Glasilo mestne občine Ljubljana, Ljubljana september 2000

Miran Petrovčič (ur.), Jubilejni zbornik Šentjakobskega gledališča. 1920–1961, Ljubljana 1961

Slavko Pezdir, Šentjakob naj gre v Moste?, Delo, 27. 6. 2008, p. 25

Ivan Stopar, Sprehodi po stari Ljubljani, Ljubljana 1992, pp. 178–179

Šentjakobski gledališki oder 1921–1936, Ljubljana 1936

Šentjakobsko gledališče. 1921–1971. Jubilejni zbornik, Ljubljana 1971

Tjaša Valentinčič, Identiteta Šentjakobskega gledališča. Šentjakobski gledališče v očeh članov, sodelavcev, občinstva in javnosti, diplomsko delo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2008

Walter Lukan (ur.), Pozdrav iz Ljubljane. Mesto na starih razglednicah, Ljubljana 1986, p. 150

Jos. Wester, Momenti v razvoju Ljubljane od 1787–1827, Kronika slovenskih mest, št. 1, 1934, pp. 23–27

Avtor: Igor Sapač