enczsksiplhudeitsvhrespt
Nazaj v seznam Theatre database
EN | SI | IT

Lutkovno gledališče Maribor

Zgodovina gledališčaPrilogatehnični podatkiHistoric equipment

Pomembni dogodki

(Podrobnosti)1270 | Prva omemba Minoritskega samostana v pisanih virih
Cerkev Sv. Marije, ki sodi v sklop nekdanjega Minoritskega samostana, verjetno pa tudi sam samostan sta obstajala že preden je Maribor dobil mestne pravice leta 1275. Ob stolni cerkvi je cerkev sv. Marije najstarejši arhitekturni spomenik mesta Maribor.
(Podrobnosti)14. stoletja | V času med 14. in 17. stoletjem sta bila cerkev in samostan večkrat prenovljena in povečana

(Podrobnosti)1450 | Cerkev je bila poškodovana v požaru

(Podrobnosti)1710 | Prva obsežna prenova cerkve v baročnem stilu
Načrti za baročno prenovo minoritske cerkve na začetku 18. stoletja so najbrž nastali pod vplivom takrat vodilnega uglednega graškega arhitekta severnoitalijanskega rodu Johanna Joachima Carlona (1653–1713). Izjemno mogočna notranja arhitektura iz tega obdobja je še danes v celoti ohranjena a deloma prekrita z začasnimi lesenimi konstrukcijami.
(Podrobnosti)1770 | Druga obsežna prenova v baročnem stilu

Okoli leta 1770 so cerkev drugič prenovili v baročnem stilu. Načrte je najbrž naredil tedanji vodilni mariborski arhitekt Janez Nepomuk Fuchs (1727–1804). Leta 1772 je prezbiterij dobil štukature in poslikave, ki so delo avstrijskega slikarja Josefa Göblerja. Samostan, ki so ga prav tako preuredili v tem času je dobil dopolnjeno arkadno dvorišče, zaprt hodnik na dvoriščni strani vzhodnega trakta, drugo nadstropje in sončno uro, ki je bila naslikana na južni fasadi leta 1769.


(Podrobnosti)1784 | Menihi so se bili prisiljeni izseliti iz poslopja

Menihe so preselili v bivši Kapucinski samostan, poslopje sedaj bivšega Minoritskega samostana pa so med leti 1784 in 1809 uporabljali kot vojaško oblačilnico, kasneje, med leti 1831 in 1927 kot kasarno, potem pa do leta 1994 kot stanovanjski objekt.


(Podrobnosti)1974 | Lutkovno gledališče Maribor je začelo delovati

(Podrobnosti)1980 | The idea of renovation of the monastery complex emerges
The main initiator of this idea was the architect Branko Kocmut.
(Podrobnosti)1990 | Narejen je bil prvi predlog za prenovo samostanskega poslopja
Predlog sta naredili konzervatorki Marlenka Habjanič in Alenka Zupan na osnovi ideje arhitekta Branka Kocmuta.
(Podrobnosti)2002 | Zaradi vse večjega propadanja zgradb se je porušil del zidu na eni od njih
Na delu zidu, ki se je podrl je bila sončna ura, ki je bila naslikana leta 1769.
(Podrobnosti)2003 | Izdelan je bil še en predlog za prenovo
Predlog je pripravil konservator Janez Mikuž. Glavna ideja njegovega predloga je bila selitev Lutkovnega gledališča v opuščeno poslopje samostana.
(Podrobnosti)2004 | Javni natečaj

Izbran je bil načrt arhitektov Jurija Kobeta in Roka Žnidaršiča s sodelavci.


(Podrobnosti)2007 | Začetek prenove
Po načrtu naj bi bila dela zaključena v letu 2010. Dela potekajo pod nadzorom arhitektke in konzervatorke Irene Kranjc Horvat.

Ljudje

Zgodovina

Lutkovno gledališče v Mariboru je začelo delovati leta 1974 v prostorih prvega nadstropja nekdanje stanovanjske stavbe s hišnimi številkami Rotovški trg 2–3 in Lekarniška ulica 6,8. Upravne prostore gledališča so uredili v bližnjem stranskem krilu mestnega rotovža na Rotovškem trgu št. 1. Stavba v katero so umestili gledališče je nastala postopoma v 19. stoletju; še leta 1789 sta bila tu vrtova. Okoli leta 1800 so zgradili hišo Lekarniška ulica 8–Rotovški trg 3, leta 1864 pa so južno od nje zgradili še hišo Lekarniška ulica 6–Rotovški trg 2. V drugi polovici 19. stoletja je bila tu znamenita pivnica Zur Mehlgrube (Pri žitni kleti), v kateri je leta 1865 gostovala tudi Slovenska čitalnica. Pred letom 1930 so stavbi temeljito prezidali in ju združili v osemosno, deloma eno, deloma dvonadstropno poslopje, v katerem je po drugi svetovni vojni prostore večinoma zasedla Mariborska knjižnica. Leta 1974 so za potrebe lutkovnega gledališča provizorično preuredili prostore v delu prvega nadstropja stavbe, ki pa so kmalu postali pretesni.

 

Mariborsko lutkovno gledališče se je kmalu po ustanovitvi uveljavilo kot gledališče, ki se ukvarja predvsem s predstavami za otroke ter večinoma posega po novitetah iz sodobne slovenske otroške in mladinske literature, v repertoar pa vključuje tudi besedila iz svetovne klasike, prirejena za lutkovni oder. S širitvijo dejavnosti v treh desetletjih delovanja pa se je v začasnih gledaliških prostorih večala tudi prostorska stiska. V devetdesetih letih 20. stoletja so začeli intenzivno iskati lokacijo za novo gledališko stavbo. Sprva je bil aktualen predlog, da se nova gledališka stavba zgradi severno od stavbnega kompleksa Slovenskega narodnega gledališča Maribor, na območju okoli srednjeveškega Čeligijevega stolpa. Okoli leta 2000 je bil aktualen predlog, da se gledališki prostori zagotovijo v okviru gradnje večje poslovne stavbe City 2 ob zahodni strani Titove ceste. Leta 2003 pa je prodrla zamisel o umestitvi lutkovnega gledališča v prazni stavbni kompleks nekdanjega minoritskega samostana ob reki Dravi na Lentu. Leta 2004 so izvedli arhitekturni natečaj, leta 2005 pa sta arhitekta Jurij Kobe in Rok Žnidarščič s sodelavci na osnovi prvonagrajene natečajne rešitve izdelala izvedbene načrte za umestitev gledališča v samostansko stavbo. Dela so izvedli med letoma 2007 in 2010. Umestitev lutkovnega gledališča v kompleks nekdanjega samostana je bila kompromis, ki je po eni strani skušal gledališču zagotoviti primerne prostore, po drugi strani pa pred dokončnim propadom obvarovati opuščeni samostan. Tako je nastala v Evropi edinstvena rešitev umestitve sodobnega gledališča v raščeno strukturo v osnovi srednjeveškega samostana.

 

Nekdanji mariborski minoritski samostan z Marijino cerkvijo ni stavba, ki bi nastala v enem zamahu in po gradnji ne bi bila več deležna sprememb, ampak gre za raščeno arhitekturo, ki je sedanjo podobo izoblikovala skozi številne gradbene posege od 13. stoletja do danes, baročna doba pa ji je v 18. stoletju vtisnila odločilen pečat. Ob stolni cerkvi je to najstarejši arhitekturni spomenik mesta Maribor. Zgodovina minoritske cerkve je povezana z naselbino, ki je obstajala ob nekdanjem rečnem pristanišču še preden je Maribor leta 1254 dobil mestne pravice in takoj zatem mestno obzidje. To je bila za slovenske razmere srednje velika romanska enoladijska cerkev z domnevno polkrožno izoblikovanim oltarnim prostorom – apsido na vzhodni strani. Zidovje prvotne cerkve je večinoma še danes ohranjeno v obsegu ladje sedanje cerkve. Cerkev je bila nižja od sedanje in prvotno najbrž opremljena z ravnim lesenim stropom v notranjščini, kljub temu pa je bistveno presegala višino okoliških hiš ob rečnem pristanišču in je bila osrednja stavba tega dela predurbane naselbine. Najbrž so še pred gradnjo obzidja novoustanovljenega mesta Maribor okoli sredine 13. stoletja ob starejši Marijini pristaniški cerkvi ustanovili minoritski samostan, ki je v pisnih virih prvič omenjen leta 1270. Novejše raziskave kažejo, da je bil samostan sprva skromna enonadstropna stavba, ki ni bila neposredno povezana s cerkvijo. Prvotna osnova samostana je pozneje prevzela vlogo zahodnega trakta večjega kompleksa; v 13. stoletju so za zahodnim traktom postopoma zgradili še vzhodni, jugovzhodni in južni trakt. Zadnjega so prislonili na novozgrajeno mestno obzidje. Poleti leta 2005 so gradbena dela v pritličju samostana razkrila ostanke dveh dvojnih romanskih oken – bifor iz 13. stoletja, ki sta se izkazali kot najstarejši ohranjeni okni v Mariboru. Žal so ostanke med prenovitvenimi deli leta 2009 v veliki meri poškodovali in iznakazili, kljub temu pa ostanki še sedaj pričajo o kvalitetnem oblikovanju samostanske stavbe v obdobju romanike. Samostan je imel med tremi stavbnimi trakti tudi manjši križni hodnik, katerega ostaline so razkrile arheološke raziskave poleti leta 2008. Hkrati z gradnjo samostana so v drugi polovici 13. stoletja prenovili tudi cerkev in ji namesto romanske polkrožne apside prizidali prezbiterij na pravokotni tlorisni ploskvi; njegove ostanke so razkrile arheološke raziskave leta 2008. Med 15. in 17. stoletjem je bil samostan deležen še več širitev. Tako je nastala enonadstropna štiritraktna zasnova z notranjim dvoriščem na sredini. Cerkev so najbrž v zadnji tretjini 14. stoletja ponovno prezidali. Takrat so podrli velik del pravokotnega prezbiterija in zgradili širši in daljši prezbiterij s triosminskim zaključkom in rebrastim obokom v notranjščini. Prezbiterij je bil višji od cerkvene ladje. Hkrati so med prezbiterijem in vzhodnim traktom samostana zgradili zakristijo z dvopolnim križnorebrastim obokom. Na severni strani cerkvene ladje so že na začetku 14. stoletja zgradili stransko kapelo sv. Katarine, na južni strani ladje pa so na začetku 16. stoletja zgradili poznogotsko kapelo sv. Ane. Cerkev so po požaru leta 1450 poznogotsko obnovili, v drugi polovici 16. stoletja pa je doživela še renesančno prenovo; takrat so nadzidali ladjo. Morda so takrat podrli najstarejši (zahodni) samostanski trakt in ohranili le njegov zahodnji zunanji zid. Tako so povečali utesnjeno samostansko notranje dvorišče. V prvi tretjini 16. stoletja so samostanski kompleks na južni strani v sklopu protiturškega utrjevanja Maribora zavarovali z zunanjim obrambnim obzidjem. Proti koncu 17. stoletja so samostan prezidali v zgodnjebaročnih oblikah. Takrat so na dvorišču zgradili nadstropne slopaste arkadne hodnike, ki so imeli ostenje na zunanjščini pobarvano v sivo beli kombinaciji. V času gradnje arkadnih hodnikov je še obstajal visok zahodni dvoriščni zid, ki je bil ostanek nekdanjega zahodnega samostanskega trakta.

 

Okoli leta 1710 je bila samostanska cerkev deležna prve obsežne baročne prezidave. Takrat so podrli gotski rebrasto obokani prezbiterij z zunanjimi oporniki na vzhodni strani in zgradili nov prezbiterij na zahodni strani. Ta je bil manjši od nekdanjega in zgrajen na kvadratnem tlorisu. Cerkveno ladjo so na novo obokali, razčlenili s pilastri in venčnimi zidci ter na obeh straneh uredili po tri kapele in nad njimi galerije. Uredili so tudi nova polkrožno sklenjena okna. Izjemno mogočna notranja arhitektura iz tega obdobja je še danes v celoti ohranjena a deloma prekrita z začasnimi lesenimi konstrukcijami. Zaradi zazidanih velikih oken deluje cerkvena notranjščina danes veliko bolj mračno kot v baročni dobi. Kvalitetno oblikovani detajli in kompozicija celote kažejo, da so načrti za baročno prenovo minoritske cerkve na začetku 18. stoletja najbrž nastali pod vplivom takrat vodilnega uglednega graškega arhitekta severnoitalijanskega rodu Johanna Joachima Carlona (1653–1713). Okoli leta 1770 so cerkev in samostan ponovno temeljito baročno prezidali. Načrte za poznobaročno prezidavo je najbrž izdelal takrat vodilni mariborski arhitekt Janez Nepomuk Fuchs (1727–1804). Po vzoru župnijske cerkve v Ernovžu (danes Ehrenhausen na Avstrijskem Štajerskem), ki jo je okoli leta 1750 zasnoval Fuchsov predhodnik, mariborski arhitekt Jožef Hofer (1696–1762), so zgradili novo konkavno razgibano in s pilastri razčlenjeno glavno fasado na vzhodni strani cerkve. Posamezni detajli v primerjavi z Ernovžem že kažejo na postopno umirjanje baročnega zagona in prehod proti klasicizmu. Fasada se je zaključevala z volutama, ki sta preraščali v visok zvonik. Tega je prekrivala visoka laternasta streha, ki je dominirala nad tem delom mesta. Hkrati z gradnjo cerkvene fasade so preuredili prezbiterij, ki je v notranjščini leta 1772 dobil kvalitetne štukature in poslikavo avstrijskega slikarja J. Göblerja. Poslikava predstavlja čaščenje Marije, na njej pa je najbolj zanimiva upodobitev jugozahodnega dela takratnega baročnega Maribora, ki so mu poudarek dajali danes večinoma podrti visoki slikoviti zvoniki župnijske cerkve (današnje stolnice), rotovža, Alojzijeve cerkve, cerkve celestinskega samostana (današnje Umetnostne galerije) in minoritske cerkve.  Barokizacijo samostana, ki je v tem obdobju dobil dopolnjeno arkadno dvorišče, zaprt hodnik na dvoriščni strani vzhodnega trakta in drugo nadstropje, so končali leta 1769, ko je nastala tudi pred nekaj leti skupaj z delom fasadne stene uničena sončna ura na južni fasadi. Nastala je dokaj razsežna samostanska celota, ki je bila mestu resnično v ponos. Ob mestni župnijski cerkvi in gradu je bila to tretja dominanta in tretji najpomembnejši objekt v mestu. Ob splošni blaginji je bil glavni razlog za razcvet in baročno prenovo samostana in cerkve pomen tega kraja kot pomembnega regionalnega romarskega središča z milostnim kipom Marije, ki so ga sem prenesli iz Slovenskih Konjic, danes pa je v mariborski frančiškanski cerkvi.

 

Baročni blišč mariborskega minoritskega samostana ni trajal dolgo. Leta 1784 so v sklopu reform cesarja Jožefa II. samostan preselili v kompleks nekdanjega kapucinskega samostana, ki je stal na lokaciji današnjega frančiškanskega samostana. Poslopje minoritskega samostana so med letoma 1784 in 1809 uporabljali kot vojaško oblačilnico, med letoma 1831 in 1927 pa kot vojaško kasarno. Nato so do leta 1994 zanemarjeno stavbo uporabljali kot skromni večstanovanjski objekt. Minoritsko cerkev je že pred drugo svetovno vojno nekaj časa uporabljalo mariborsko gledališče za skladišče in delavnice. Gledališka skladišča so bila v cerkvi tudi po vojni, med letoma 1990 in 1998 pa so cerkev uporabljali tudi kot eno od prizorišč Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Po ukinitvi samostana so zazidali arkadne odprtine na dvorišču in uničili večino štukaturnega okrasja in poslikav v notranjščini. Okoli leta 1785 so podrli visoki cerkveni zvonik, zazidali nekatera velika okna, razprodali oltarje in drugo opremo ter cerkev začeli uporabljati za skladišče. Orgle so še danes ohranjene v cerkvi v avstrijskem Ernovžu, kamor so jih prodali. S podrtjem zvonika je samostanski kompleks in ta del mesta izgubil svojo višinsko dominanto in pomenski poudarek. Oblikovno in vsebinsko najpomembnejši objekt tega urbanega predela je bil degradiran na utilitarno raven. Cerkev so kot osrednji objekt na Vojašniškem trgu še dodatno degradirali leta 1817 z gradnjo danes razvaljenega dolgega pritličnega gospodarskega poslopja z vojaškimi hlevi in remizo, ki je zakrilo poglede na baročno kuliserijo vzvalovane cerkvene fasade. V notranjščini se je cerkvena arhitektura na srečno ohranila neokrnjena in danes predstavlja pomemben spomenik svoje dobe.

 

Po preselitvi samostana, ukinitvi romanj in zaprtju cerkve je ta del mesta kot zaprta vojašnica začel postopoma odmirati in propadati. Živahno vrvenje v rečnem pristanišču je dokončno zamrlo z izgradnjo hidroelektrarn na Dravi po drugi svetovni vojni. V sklopu projekta prenove starega mestnega jedra Maribora se je v sedemdesetih letih 20. stoletja izoblikovala ideja, da bi samostanski kompleks in ta del mestnega jedra revitalizirali s pomočjo vnosa kulturnih vsebin po vzoru v petdesetih letih po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika prenovljenega kompleksa nekdanjega križevniškega samostana v Ljubljani. Glavni pobudnik te ideje je bil mariborski arhitekt Branko Kocmut, ki si je okoli leta 1980 zamislil tudi ponovno gradnjo podrtega zvonika minoritske cerkve kot dominante in pomenskega središča kompleksa. Ideja je aktualna še danes. Samostansko poslopje naj bi uporabljale razne kulturne ustanove, nekdanji samostanski vrt bi postal amfitetralno prizorišče na prostem, cerkev pa dvorana za kulturne prireditve. Leta 1990 sta na tej osnovi konservatorki Marlenka Habjanič in Alenka Zupan izdelali predlog za spomeniško ureditev jugozahodnega dela starega mestnega jedra z Minoritskim samostanom. Po tem predlogu bi v samostansko stavbo umestili glasbeno-baletno šolo, opuščeno cerkev pa bi preuredili v večnamensko koncertno dvorano. Predlog ni bil uresničen. Leta 1994 so iz samostana izselili še zadnji stanovalci, nakar je začelo poslopje naglo propadati. Leta 1999 je samostan za obdobje petdeset let najela slovenska minoritska provinca z namenom, da ga obnovi in ga preuredi za potrebe dijaškega in študentskega doma, cerkev pa naj bi se po tem predlogu ponovno začela uporabljati za potrebe verskih obredov. Zaradi političnih pritiskov so minoriti leta 2000 odstopili od najemne pogodbe in se odrekli obnovi. Marca 2002 se je sesul del južne fasade južnega trakta samostana z naslikano sončno uro. Takrat so se pristojni na občinski upravi ogreli za idejo, da bi propadajoči samostan podrli, ker da bi preureditev kompleksa v stanovanja stala dvakrat več kot novogradnja. Sočasno je postajalo čedalje bolj pereče vprašanje ustreznih prostorov za lutkovno gledališče.

 

V takšnih okoliščinah je mariborski konservator Janez Mikuž leta 2003 izoblikoval predlog za umestitev lutkovnega gledališča v opuščeno samostansko poslopje. Pri tem je šlo za rešitev dveh različnih problematik v Mariboru: za rešitev prostorske stiske lutkovnega gledališča in za rešitev problematike propadajočega minoritskega samostana. Konservator Mikuž se je zavedal, da bi umestitev gledališke dvorane v minoritsko cerkev pomenila v veliki meri uničenje skoraj povsem ohranjene baročne podobe notranjščine. Takšen poseg bi izničil likovno najkvalitetnejši del cerkvenega prostora – prezbiterij s štukaturami in poslikavami, ki bi ga bilo treba preurediti v javno nedostopno zaodrje. Po drugi strani pa bi bila takšna vsebina v nekdanji cerkvi sporna tudi iz pietetnih razlogov, saj so bili v cerkvi pokopani številni Mariborčani, umrli med 13. in 18. stoletjem in bi bilo treba grobove v sklopu adaptacije najbrž potrebno uničiti. Zato se je izoblikoval predlog, da se nujna velika gledališka dvorana umesti v okvir notranjega dvorišča samostana, tam, kjer je nekoč stal srednjeveški križni hodnik. Oder nove dvorane bi po tem predlogu zgradili na lokaciji nekdanjega zahodnega samostanskega trakta, ki je bil podrt že v 16. stoletju, malo dvorano pa bi umestili v vzhodni samostanski trakt. Predlog je bil domiseln, a tudi kontroverzen, pa vendar upravičen spričo naglega propadanja samostanskega kompleksa. Rešitev prav gotovo ni bila idealna v vseh pogledih in je razvrednotila pomen odprtega notranjega dvorišča z arkadnimi hodniki na dveh straneh, po drugi strani pa je nekoliko pomanjkljiva tudi s funkcionalnega vidika delovanja gledališča. Ugledni umetnostni zgodovinar in konservator Jože Curk je v knjigi Samostani na Slovenskem leta 2008 s tem v zvezi zapisal: »z novo funkcijo bosta prizadeti prostorska in urbana vloga samostana, saj bo na račun prireditvene dvorane izgubil notranje dvorišče in se spremenila v stavbno gmoto, tujo svojemu okolju.« A umestitev nove velike dvorane na to lokacijo je bila z vidika ohranjevanja originalne samostanske stavbne substance še najmanj sporna in ni povzročila večjih izgub, če seveda odmislimo odstranitev med arheološkimi izkopavanji leta 2008 odkritih skromnih ostankov zidov srednjeveškega križnega hodnika in nekdanjega zahodnega samostanskega trakta iz 13. stoletja.

 

Leta 2004 je bila na arhitekturnem natečaju za umestitev Lutkovnega gledališča Maribor v kompleks minoritskega samostana izbrana rešitev arhitektov Jurija Kobeta in Roka Žnidaršiča s sodelavci, ki je še najbolj korektno do ohranjene historične stavbne substance od vseh natečajnih predlogov skušala zagotoviti prostor za nove vsebine. Leta 2005 so bili na osnovi natečajne rešitve izdelani izvedbeni načrti za preureditev samostana v multimedijski prireditveni prostor in lutkovno gledališče. Hkrati so začeli izvajati pripravljalna dela za prenovo. Med letoma 2007 in 2010 so na tej osnovi pod nadzorom konservatorke arhitektke Irene Krajnc Horvat prenovo in povečavo stavbnega kompleksa tudi izvedli. Drobne dele programa lutkovnega gledališča so umestili v obstoječo stavbno strukturo v obsegu severnega, vzhodnega in južnega trakta. Tako so zagotovili prostore za delavnice, depoje, garderobe in pisarne. Malo dvorano z odrom so umestili v vzhodni trakt. Ob tem so združili vrhnji nadstropji trakta in podrli nekaj prečnih sten, ohranili in vključili pa so poznobaročni štukirani strop v drugem nadstropju. Veliko dvorano so umestili v prostor nekdanjega notranjega samostanskega dvorišča, odrski stolp pa je nastal na območju zahodno od srednjeveškega zahodnega samostanskega trakta. Visoko izstopajočo kubično stavbno gmoto odrskega stolpa so uporabili tudi kot nosilec za jekleno palično konstrukcijo stropa velike dvorane in stropa nad prizoriščem na prostem zahodno od odrskega stolpa na območju nekdanjega samostanskega vrta. Velika stavbna masa odrskega stolpa je sicer v veliki meri zakrila pogled na samostanski kompleks z zahodne strani. S spomeniškovarstvenega vidika je bila ta rešitev v veliki meri sporna, saj je razvrednotila eno temeljnih prostorskih sestavin nekdanjega samostana in ob tem zakrila tudi eno najlepših arkadnih dvorišč v mestu. Ob tem je zanimivo, da v okviru iskanja najoptimalnejše rešitve nihče od številnih sodelujočih na arhitekturnem natečaju ni obravnaval možnosti, da bi celotno novo gledališko dvorano z vkopom umestili pod nivo tal križnega hodnika in tako ohranili neokrnjene poglede na arkadne hodnike. Pod nivojem tal nekdanjega notranjega samostanskega dvorišča in sedanje velike gledališke dvorane je tako nastala le velika montažna dvorana, ki sega okoli 7 m pod nivo tal dvorišča. Velika dvorana je zasedla celotno površino nekdanjega samostanskega notranjega dvorišča. Ob tem so odprli tudi večji del zazidanih arkadnih odprtin ob severnem in južnem stavbnem traktu. Dvorano so opremili s sedeži na stopničasto dvigujočih se podestih. Število sedežev v dvorani je mogoče prilagajati predstavam z lutkami različnih velikosti. To omogoča pomična tehnološka stena s kabinami in shrambo sedežev. V sklopu gradnje odrskega stolpa so podrli in nato v deloma spremenjenih oblikah v armiranobetonski konstrukciji ponovno zgradili skrajni zahodni del južnega trakta, ki je bil zgrajen že po opustitvi samostana konec 18. stoletja. Hkrati so ponovno zgradili tudi vzhodni del južne fasade samostana, ki se je skupaj z naslikano sončno uro iz leta 1769 sesul leta 2002. Zaradi funkcionalnih potreb so v vzhodnem in južnem samostanskem traktu odstranili več prečnih sten. Ti posegi so bili zaradi želje po revitalizaciji historične stavbe in glede na razmeroma skromen pomen teh sestavin sprejemljivi tudi s spomeniškovarstvenih vidikov. Bolj sporni pa so bili nekateri drugi posegi, ki so brez prave potrebe uničili pomembne dele historične stavbne substance. Globoki zemeljski vkopi brez arheološkega nadzora zaradi sanacije temeljev so leta 2005 uničili arheološke ostaline ob južni in vzhodni fasadi samostana, leta 2008 pa še ob severni dvoriščni fasadi južnega trakta. Pri tem je bil uničen tudi velik del zidu nekdanjega križnega hodnika samostana iz 13. stoletja. Slope arkadnih hodnikov v pritličju in prvem nadstropju severnega in južnega trakta so deloma podrli in nato ponovno zgradili v armiranobetonski konstrukciji, pri tem pa so odstranili tudi vse ostanke arhitekturnih poslikav v modro beli kombinaciji iz 17. stoletja. Najbolj sporno je bilo, da stavbne in arheološke raziskave niso bile izvedene pred začetkom gradbenih del in da rezultati teh raziskav niso bili korektno upoštevani v procesu načrtovanja prenove. Tako so bili med deli uničeni ostanki srednjeveških stenskih poslikav v nadstropju jugovzhodnega dela samostana. V stranski kapeli samostanske cerkve so na lokaciji nekdanjega oltarja vgradili masivno vodovodno napeljavo. V romansko biforno okno so vgradili odtočno cev in tako preprečili kvalitetno prezentacijo najstarejše v Mariboru ohranjene okenske odprtine. Na arkadnem hodniku severnega trakta ob odpiranju zazidanih arkadnih lokov niso odprli tudi zazidanih skrajnih dveh zahodnih lokov. Prostor nekdanje srednjeveške samostanske obednice so razvrednotili z nedomišljeno umestitvijo sanitarij. Celovito prezentacijo reprezentančne obokane baročne zakristije iz začetka 18. stoletja so okrnili z ohranitvijo utilitarne sekundarne obzidave okenskih ostenij. Prezentacija zunanjega obrambnega obzidja je bila neučinkovita zaradi parcialnega in formalističnega arhitekturnega pristopa, ki ni upošteval spomeniškega pomena te sestavine v širšem kontekstu. Zaradi slabo načrtovanih gradbenih posegov se je med deli sesul velik del obokov arkadnih hodnikov severnega trakta, ki so jih morali nato ponovno zgraditi po metodi faksimila. Izvedeni posegi se v nekaterih delih po kvaliteti tudi bistveno razlikujejo od nagrajene uspešne natečajne rešitve iz leta 2004. Z vidika varovanja spomeniške pričevalnosti samostanskega kompleksa je tozadevno morda najbolj sporna nadzidava zahodnega dela severnega samostanskega trakta z nekdanjo zakristijo. Tu so na nižjem delu trakta odstranili opečno pultno streho in nadzidali drugo nadstropje, pri tem pa na dvoriščni strani ponovili motiv arkadnih hodnikov z višjega dela trakta. Nadzidani del trakta so pokrili z opečno dvokapno streho, ki je prekrila tudi tri polkrožna baročna okna na cerkvi. S tem so prekinili dotok svetlobe v cerkev z južne strani in bistveno okrnili eno ključnih značilnosti baročnega cerkvenega prostora. Po drugi strani je nadzidava trakta z motivom arkadnega hodnika v historizirajočih oblikah sporna tudi z vidika pričevalnosti stavbnega spomenika, saj gre za ponarejanje pomena nepremičnega zgodovinskega materialnega vira zaradi želje po oblikovnem in slogovnem poenotenju. S takšno rešitvijo je projektant sicer na navidez najbolj preprost način rešil problem prekritja nekdanjega notranjega dvorišča z različno visokimi obodnimi zidovi, ob tem pa se ni zavedal, da uporablja pristop, ki je v evropski spomeniškovarstveni praksi sporen že vse od začetka 20. stoletja. Končni rezultat je dokaj absurden; v gledališče preurejeni samostan naj bi dobil popolno arkadno dvorišče baročnih oblik, kakršno v resnici v preteklosti v takšni obliki nikoli ni obstajalo, po drugi strani pa denimo zaradi površno izpeljanih stavbnih raziskav v sklopu odpiranja zazidanih arkadnih lokov niso odprli vseh originalnih sekundarno utilitarno zazidanih arkadnih lokov hodnika ob severnem traktu. Če so odstopanja od natečajne rešitve na severnem traktu zašla v nesmiselno historiziranje, pa so odstopanja od natečajne rešitve na južnem traktu zašla v patetično ustvarjanje močno poudarjenih kontrastov med starimi in novimi stavbnimi deli. Tako ponovno zgrajeni zahodni del južnega trakta s fasadno oblogo iz kovinskih plošč močno odstopa od drugega dela trakta z rekonstruiranimi apnenimi fasadnimi ometi. Pred obnovo enotna stavbna masa, ki je bila brez močno izstopajočih poudarkov in se je prilagajala dominantni arhitekturi samostanske cerkve, je tako razpadla na dva dela. S tem pa je le še bolj poudarjena velika stavbna masa odrskega stolpa, ki je v historično okolje uvedel povsem novo velikostno merilo. Tako so nekatere nedomišljene arhitekturne rešitve vrgle slabo luč na celotno prenovo historičnega stavbnega kompleksa, ki je bila v izhodiščih sicer dobro zasnovana. Prenove prav zaradi tega ni mogoče označiti za uspešen in zgleden primer. Celoto lahko ocenjujemo kot značilen izraz današnjega ne preveč zavidljivega stanja na področju spomeniškovarstvene in arhitekturne dejavnosti na Slovenskem. Ob tem pa je seveda treba priznati, da ima prenovljena celota vsekakor bistveno več pozitivnih kot negativnih strani. Pomembni spomenik se je ohranil v vseh svojih temeljnih sestavinah, gledališka dejavnost pa je dobila nove ustrezne prostore in možnost za nadaljnji razvoj.

 

Zaradi omejenih finančnih sredstev, ki so bila na voljo za celovito prenovo kompleksa nekdanjega samostana, v prvi etapi del niso prenovili samostanske cerkve in dokončali prizorišča na prostem na območju nekdanjega samostanskega vrta. Tako doslej tudi še nista bili dokončno razrešeni vprašanji o ponovni gradnji zvonika cerkve in o morebitni postavitvi originalnega kužnega znamenja z mariborskega Glavnega trga v njej.

 

Viri in literatura

Jože Curk, Oris gradbene zgodovine nekdanjega minoritskega samostana in žičkega dvora v Mariboru, Časopis za zgodovino in narodopisje. n. v. 13, št. 1, 1977, pp. 117–130

Jože Curk, Oris 12 najpomembnejših gradbenih objektov v Mariboru I, Časopis za zgodovino in narodopisje, nova vrsta 24, št. 1, 1988, pp. 119–145

Jože Curk, Oris 12 najpomembnejših gradbenih objektov v Mariboru II, Časopis za zgodovino in narodopisje, nova vrsta 25, št. 2, 1989, pp. 199–227

Jože Curk, Urbana in gradbena zgodovina Maribora, Maribor skozi stoletja. Razprave I, Maribor 1991, pp. 511–563

Jože Curk, Dr. Rudolf Gustav Puff in njegov mariborski čas, Dopolnitve, v: Rudolf Gustav Puff, Maribor, njegova okolica, prebivalci in zgodovina, Maribor 1999, pp. 349, 368–369

Jože Curk, Maribor. Vodnik po mestu in bližnji okolici, Maribor 2000

Jože Curk-Primož Premzl, Mariborske vedute, Maribor 2004

Jože Curk-Polona Vidmar-Sašo Radovanovič, Samostani na Slovenskem do leta 1780, Maribor 2008, pp. 199-202

Senka Dreu, S polletno zamudo se je začela obnova minoritskega kompleksa. Ta čas največji sovražnik Minoritov je vlaga, Večer, 9. 6. 2005, p. 19

Bruno Hartman, Zgradbe Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru, Dokumenti slovenskega gledališkega muzeja, 15, Ljubljana 1970, p. 18

Alenka Horvat, Minoritski samostan v Mariboru. Gradbeno-zgodovinske raziskave, Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor. Letno Poročilo 1995, Maribor 1996, pp. 20–23.

Andrej Hrausky-Jurij Kobe, Atelier Arhitekti, Ljubljana 2007, zloženka Lutkovno gledališče Maribor

Metoda Kemperl, Korpus poznobaročne sakralne arhitekture na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 2007 (Zbirka Historia Artis), pp. 99–100

Franc K. Kos, Minoritska cerkev in jugozapadni Maribor v 18. stoletju, Kronika slovenskih mest, I, 1934, pp. 208–210

Janez Mikuž, Minoritski samostan, Okrogli stolp, Čeligijev stolp, Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor. Letno Poročilo 1996, Maribor 1998, pp. 106–108

Janez Mikuž, Lutke v samostanu. Prenova nekdanjega minoritskega samostana v Mariboru, Asskalla. Priloga študenskega univerzitetnega časopisa Spekter.  Maribor. Januar 2004, pp. 5–6.

Igor Sapač, Baročni arhitekti na Slovenskem, Arhitektura 18. stoletja na Slovenskem. Obdobje zrelega baroka. Katalog razstave Arhitekturnega muzeja Ljubljana, Ljubljana 2007, pp. 237–238

Igor Sapač, Minoritski samostan in cerkev Naše ljube Gospe v Mariboru. Kompleks zasluži pozornost kot eden najpomembnejših arhitekturnih spomenikov Maribora, ki doslej v sklopu prenove starega mestnega jedra še ni bil deležen prenovitvenih posegov in še nima ustrezne vsebine, Večer, 26. 7. 2007, p. 15.

Igor Sapač, Rekonstrukcijski posegi v historičnih urbanih naselbinah na Slovenskem, doktorska disertacija, Ljubljana 2008, pp. 557–561

Igor Selan, Občina ni kršila zakona. Protikorupcijska komisija, čeprav je cena tudi po pogajanjih bila višja od sredstev, ki jih je občina sprva predvidela za prenovo Minoritov, v postopku ni našla elementov korupcije, Večer, 31. 1. 2009, p. 17

Ivan Stopar, Hrami tišine. Življenje v srednjeveških samostanih na Slovenskem, Ljubljana 2009, pp. 88–103

Nace Šumi, Arhitektura 18. stoletja na Slovenskem. Obdobje zrelega baroka. Katalog razstave Arhitekturnega muzeja Ljubljana, Ljubljana 2007, pp. 189–190

Rezultati natečaja za prenovo stavbe samostana in njeno preureditev za potrebe lutkovnega gledališča so bili objavljeni na medmrežni strani Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (http://www.arhiforum.si/)

 

 

Avtor: Igor Sapač

Dodatni podatki

Podatki še niso vneseni.

Dodaj podatke.

Ime: ime bo objavljeno

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Prosim, vnesite podatke o gledališču, najman 10 znakov.

fourplusthree=