enczsksiplhudeitsvhrespt
Nazaj v seznam Theatre database
EN | CS | SI | DE

Slovensko narodno gledališče Maribor

Zgodovina gledališčaPrilogatehnični podatkiHistoric equipment

Pomembni dogodki

(Podrobnosti)1785 | Prva gledališka dvorana v Mariboru

(Podrobnosti)1848 | Začetek gradnje nove gledališke stavbe
Načrte za novo gledališko stavbo sta izdelala železniška inženirja Adam Wiesinger in Gustav Lahn, gradbena dela pa je izvedel gradbeni mojster Janez Nusshold, za odrsko tehniko pa je poskrbel mariborski mizar, tesar in strojnik Anton Halleger.
(Podrobnosti)20. 1. 1852 | Slavnostna otvoritev novega gledališča
Datum je bil izbran v počastitev 70-letnice nadvojvode Janeza, »varuha dobrega in lepega na Štajerskem«. Gospod Thome, ravnatelj graškega stanovskega gledališča, je s svojo družbo za otvoritveno predstavo uprizoril opero Martha Friedricha von Flotowa.
(Podrobnosti)1863 | Začetek gradnje kazina
Načrte je izdelal graški arhitekt Johann Schöbl, stavbo pa so zgradili pod vodstvom mariborskega mestnega stavbenika Josefa Lobenweina in gradbenega inženirja Huga Skale. Dela so bila zaključena v letu 1864.
(Podrobnosti)16. 1. 1865 | Slavnostno odprtje kazinoja
Načrte je izdelal graški arhitekt Johann Schöbl, stavbo pa so zgradili pod vodstvom mariborskega mestnega stavbenika Josefa Lobenweina in gradbenega inženirja Huga Skale. Dela so bila zaključena leta 1864.
(Podrobnosti)1866 | Več manjših prenov
V letih 1866 - 1870, 1882 in 1886 so izvedli več manjših obnovitvenih del.
(Podrobnosti)1903 | Začetno leto prve temeljite prenove gledališke stavbe

(Podrobnosti)1919 | Nemško gledališko in kazinsko društvo je bilo razpuščeno
Maja 1919 je bila v gledališču odigrana poslednja predstava v nemškem jeziku. Kmalu zatem je bilo nemško Gledališko in kazinsko društvo razpuščeno, imetje z zgradbami vred, pa je pripadlo Mestni občini Maribor.
(Podrobnosti)27. 9. 1919 | Otvoritvena predstava v slovenskem jeziku

Novo stalno slovensko poklicno gledališče je kot prvo predstavo odigralo dramo Tugomer Josipa Jurčiča. Režiser je bil ugledni igralec in režiser Hinko Nučič.


(Podrobnosti)1925 | Še ena prenova gledališke stavbe
Med to prenovo je okrasje v gledališki dvorani ponovno pzlatil mariborski kipar Ivan Sojč. 
(Podrobnosti)1941 | Ukinitev slovenskega gledališča

Germans commissoned plans for thorough renovation and alteration of the theatre complex, but due to the war, only small part of them was carried out.


(Podrobnosti)15.11. 1945 | Ponovno odprtje slovenskega gledališča
Slovensko gledališče so ponovno odprli z uprizoritvijo povesti Ivana Cankarja Hlapec Jernej.
(Podrobnosti)1947 | Prva baletna predstava

(Podrobnosti)1952 | Gledališču priključijo sosednjo stavbo na Slovenski ulici 29
Istega leta je larhitekt Branko Kocmut izdelal načrt za obsežno prenovo gledališkega kompleksa, ki pa ni bil uresničen.
(Podrobnosti)1962 | Začetek temeljite prenove
Načrte sta izdelala arhitekt Maks Hlad in višji gradbeni tehnik Jože Požauk. Dela so trajala vse do leta 1968. Leta 1962 so prenovili gledališko dvorano, leto kasneje so povišali odrski stolp, v letih 1964 in 1965 so obnovili kazinsko dvorano, med leti 1966 in 1968 pa so obnovili streho in fasado na celotnem gledališkem kompleksu.
(Podrobnosti)1965 | Od tega leta dalje je SNG Maribor gostitelj festivala Borštnikovo srečanje

(Podrobnosti)1979 | Začetek prenove in povečave gledališkega kompleksa
Izvedbene načrte je izelal arhitekt Branko Kocmut. Dela so potekala v štirih etapah in so trajala vse do leta 2003. Načrte za zadnjo etapo je izdelal arhitekt Peter Kocmut.

Ljudje

Adam Wiesinger |arhitekt
Johann Schöbl |arhitekt
Branko Kocmut |arhitekt
Peter Kocmut |arhitekt
Maks Hlad |arhitekt
Ivan Sojč |kipar

Zgodovina

Stavbni kompleks Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru zavzema obsežno območje v srednjeveškem mestnem jedru med Slomškovim trgom, Gledališko ulico in Slovensko ulico. Do današnjega obsega se je razvil postopoma od sredine 19. stoletja. To je dokaj heterogena arhitekturna celota, sestavljena iz raznorodnih stavb, ki vse sprva niso bile namenjene za potrebe gledališča, danes pa nudijo prostor največjemu javnemu kulturnemu zavod na območju Republike Slovenije. Slovensko narodno gledališče Maribor je edina gledališka hiša v Sloveniji in ena redkih v Evropi, ki pod svojo streho združuje dramski, glasbeni in plesni gledališki izraz; SNG Maribor sestavljajo Drama, Opera in balet ter Simfonični orkester.

 

Maribor, ki je bil do konca prve svetovne vojne drugo  največje mesto v habsburški dedni deželi Štajerski, je prvo gledališko dvorano dobil leta 1785 v današnji Vetrinjski ulici, v hiši št. 30, ki je bila nekoč v lasti cistercijanskega samostana Vetrinj na Koroškem. Gledališče je tu v prvem nadstropju vzhodnega trakta kompleksa hiše delovalo do leta 1806. V letu 2009 izvedene raziskave med prenovo te hiše so razkrile ostanke gledališke dvorane, ki je bila po velikosti primerljiva z dvorano bližnjega ptujskega mestnega gledališča.

 

Leta 1810 ali 1811 se je gledališče preselilo v opuščeno majhno cerkev Sv. Duha, ki je stala na mestu današnjega poslopja osrednje mestne pošte na Slomškovem trgu št. 10. Proti vzhodu obrnjena cerkev je prvotno pripadala mestnemu špitalu, ki se v pisnih virih omenja od 14. stoletja in je bil prislonjen ob južno stranico cerkvene ladje. Leta 1785 so cerkev v sklopu jožefinskih reform opustili in do preureditve v gledališče uporabljali kot skladišče. V preurejeni cerkvi je gledališče v skromnih pogojih delovalo do leta 1851. Ko so cerkev spremenili v gledališče so ji prezbiterij na vzhodu nekoliko skrajšali, jo opremili z novo dvoosno vzhodno fasado v obliki stebriščenga portika in pred njo postavili leseno vhodno lopo, pokrito s pultasto streho. V nizki ladji so uredili gledališko dvorano, ki je premogla v parterju 104 sedeže, na vstavljeni in pozneje povečani galeriji pa 300 stojišč. V bivšem prezbiteriju so uredili oder, mimo katerega oziroma pod katerim se je hodilo v dvorano. Zasnova gledališča v nekdanji cerkvi se ni veliko razlikovala od gledališč na Ptuju in v Idriji.

 

Skromno gledališče v opuščeni cerkvi je naglo razvijajočemu se mestu kmalu postalo pretesno in leta 1847 je svet mariborskih meščanov in odličnikov sklenil, da je treba zgraditi novo gledališko stavbo s kazinom. Še istega leta so kupili nepozidano zemljišče z velikim vrtom znotraj območja obzidanega srednjeveškega mesta, severozahodno od kompleksa župnijske cerkve in v bližini starega gledališča. Leta 1848 se je s prispevki velike skupnosti ustanovnikov mariborskega gledališča gradnja začela. Načrte za novo gledališko stavbo sta izdelala železniška inženirja Adam Wiesinger in Gustav Lahn, gradbena dela pa je izvedel gradbeni mojster Janez Nusshold za 50.000 goldinarjev. Za odrsko tehniko je poskrbel mariborski mizar, tesar in strojnik Anton Halleger. Zaradi pomanjkanja denarja so odložili gradnjo kazina, še pred gradnjo gledališča pa so leta 1848 prvič uredili dele Slovenske in Gledališke ulice. Slovesna otvoritev novega poslopja Mestnega gledališča je bila 20. januarja 1852 ob 70-letnici nadvojvode Janeza, »varuha dobrega in lepega na Štajerskem«. Gospod Thome, ravnatelj graškega stanovskega gledališča, je s svojo družbo za otvoritveno predstavo uprizoril opero Friedricha von Flotowa »Martha«. Nova gledališka stavba je merila v dolžino 39,83 m, v širino pa 19,90 m. Imela je štiri večje izhode in enega manjšega z odra skozi garderobe. Gledališče je po navedbi Rudolfa Puffa moglo sprejeti do 1200 ljudi. V dvorani za občinstvo so parter na polkrožno zaključeni talni ploskvi obdajale lesene lože v treh etažah.  Oder je bil 15,17 m globok in 15,80 m širok. Od odrskih tal do vrvišča je bilo 18,95 m, do vrha strešnega slemena pa 22,75 m. Oder je imel razna pogrezala, vodila za kulise in napravo za osvetljevanje.  Vse odrske naprave je izdelal Anton Hallegger. Zasnova stavbe je bila dokaj utilitarna, brez razpoznavne želje po ambicioznejšem arhitekturnem oblikovanju. To je bila formalno skopa arhitektura, kakršno je pač mogel zasnovati železniški inženir. Del z dvorano za občinstvo je imel na zunanjščini obliko enonadstropne stavbe z dvokapno streho, del z odrom pa je bil višji in je imel stolpasto obliko. Preprosta klasicistična glavna fasada na južni strani je bila petosna, enonadstropna in na sredini poudarjena z balkonom nad glavnim portalom. V takšni obliki stavbo Mestnega gledališča kaže tudi upodobitev Eduarda Linda iz okoli leta 1860, ki jo hrani Pokrajinski muzej Maribor.

 

Po preselitvi gledališča v novo stavbo na severni strani Slomškovega trga so nekdanjo cerkev sv. Duha večidel podrli in na njenem mestu postavili 7 × 2-osno nadstropno stavbo s poznoklasicističnim pročeljem. To stavbo je med letoma 1891 in 1894 nadomestilo novo poslopje pošte.

 

Pred glavno fasado nove gledališke stavbe so na lokaciji predvidene stavbe kazina sprva uredili manjši nasad, iz katerega je bila dostopna tudi gledališka kavarna v starejši hiši jugozahodno od gledališča. Kavarno in gledališče so povezali z lesenim hodnikom. Leta 1863 so stavbo kavarne podrli in na prostoru pred glavno fasado gledališča na pobudo bralnega (kazinskega) in družabnega društva leta 1864 zgradili kazinsko poslopje, ki danes nosi hišno številko Slomškov trg 17. Načrte je izdelal graški arhitekt Johann Schöbl, stavbo pa so zgradili pod vodstvom mariborskega mestnega stavbenika Josefa Lobenweina in gradbenega inženirja Huga Skale. Stroški gradnje so znašali 95.000 goldinarjev. Slovesna otvoritev kazina je bila 16. januarja 1865. V notranjščini stavbe so zgradili reprezentančno dvorano, ki še danes velja za eno najlepših v mestu. Nova stavba je dobila tudi reprezentančno neoklasicistično pročelje, ki je hkrati prevzelo tudi funkcijo glavnega pročelja gledališke stavbe. Simetrično zasnovano sedemosno pročelje, ki je širše od stare gledališke stavbe, se odlikuje s pilastrsko členitvijo in velikimi okenskimi odprtinami ter ima poudarjen višji triosen osrednji del. Tega v nadstropju krasi plitek balkon na konzolah, ob straneh v prvem nadstropju pa ga zaključujeta kariatidi, na katerih počivata pilastra v drugem nadstropju. Pročelje na vrhu zaključuje skupina plastik, razposajenih, muzicirajočih dečkov. V nasprotju z zadnjim, utilitarno zasnovanim gledališkim delom stavbe, reprezentativno pročelje kaže, da ga je oblikoval arhitekt, ki so mu bila v nasprotju s funkcionalnimi težnjami prvega pomembnejša stremljenja estetske in slogovne narave. Učinek pročelja se je še povečal potem, ko so leta 1891 podrli bližnje župnišče in obzidje okoli vrta župnijske oziroma stolne cerkve in zasnovali današnji Slomškov trg. Stavba kazine se je na zahodni strani navezala na niz starejših nadstropnih hiš, na vzhodni strani pa je mejila na današnjo Gledališko ulico. Tu je nastala osem osna stranska fasada, ki je povzela členitev glavne fasade. Med stransko fasado kazina in stavbo gledališča so vzpostavili širok hodnik, ki je na zunanjščini obsegal tri okenske osi in je omogočal hiter izhod iz gledališča. Glavni dostop do gledališča so uredili preko dolgega hodnika v pritličju stavbe kazina. V pritličju kazina so bili sprva na zahodni strani še gostilniški prostori, na vzhodni pa kavarna z biljardnico, igralnico in kuhinjo. V nadstropju sta bili velika in mala dvorana, jedilnica in igralnica. Veliko dvorano, ki so jo okrasili s pilastri, pozlačenimi aplikacijami in številnimi zrcali, so v drugem nadstropju obdali z galerijami. Stavba kazina še danes odločno kaže, da je nastala v času naglega razvoja Maribora v pomembno železniško in industrijsko mesto.

 

Med letoma 1866 in 1870 so gledališko stavbo prvič obnovili. Naslednji manjši obnovi sta sledili leta 1882 in leta 1886. Takrat so si prizadevali izboljšati zlasti varnost pred požari. Ob praznovanju petdesetletnice gledališke stavbe pa so to med letoma 1900 in 1903 po načrtih arhitekta Adolfa Baltzerja prvič obsežno prenovili, jo povečali in ji v notranjščini dali reprezentančnejšo podobo. Leta 1902 so stene dvorane za občinstvo okrasili s pozlačenimi neobaročnimi ornamenti in jih deloma prevlekli z bordojsko rdečim plišem. Strop so opremili s pozlačenim štukaturnim okrasjem. Pred odrom so namestili veliko železno, pred ognjem varno zaveso. Hkrati so razširili prostor za orkester; ki je odtlej lahko sprejel 26 godbenikov. V odrskem stolpu so namestili vleke in izravnalne uteži, stare okorne kulise pa so zamenjali z nastavki in dekoracijami, ki so jih navešali nanje. Gledališče je takrat dobilo tudi vodovodno napeljavo. Leta 1901 je gledališko in kazinsko društvo za potrebe gledališča kupilo sosednjo pritlično hišo na Slovenski ulici 27 in v njej dalo uredili stranske prostore odra. Na dvorišču hiše so leta 1903 po načrtih Adolfa Baltzerja zgradili veliko enonadstropno utilitarno zasnovano stavbo za gledališka skladišča. Leta 1907 so srednji del lož v prvem nadstropju dvorane za občinstvo po načrtih Adolfa Baltzerja zamenjali z balkonom, s katerim so povečali število sedežev v dvorani. Balkon se je prilagodil obliki dvorane, preurejene leta 1902.

 

Kompleks gledališke in kazinske stavbe je bil vse do razpada Avstroogrske monarhije leta 1918 središče kulturnega in družabnega življenja nemškogovorečih prebivalcev Maribora. V njem je nekaj časa deloval znameniti avstrijski skladatelj Robert Stolz. Gledališče sicer ni delovalo kot poklicna ustanova, ampak so v njem nastopale gostujoče gledališke skupine, ki so pred prvo svetovno vojno uprizarjale predvsem operete. Gledališke predstave v slovenskem jeziku, ki so jih sprva uprizarjali zlasti v raznih gostilniških prostorih, so se razmahnile šele po letu 1899, ko so v mestu zgradili Narodni dom z večjo dvorano in  za tem ustanovili še Dramatično društvo. Maja 1919 je bila v gledališču odigrana poslednja predstava v nemškem jeziku. Kmalu zatem je bilo nemško Gledališko in kazinsko društvo razpuščeno, imetje z zgradbami vred, pa je pripadlo Mestni občini Maribor. 27. septembra 1919 je s slovesno uprizoritvijo predstave Tugomer Josipa Jurčiča v režiji uglednega igralca in režiserja Hinka Nučiča v stavbi začelo delovati novo stalno slovensko poklicno gledališče. Stavbo so takrat deloma obnovili; dvorana je imela 30 lož s po 5 sedeži in 116 parternih, 52 balkonskih in 66 galerijskih sedežev. V parterju je bilo 200 stojišč, na galeriji pa 150. Skupno je bilo prostora za 740 gledalcev. Karizmatičnemu Hinku Nučiču so kot vodje gledališča sledili Valo Bratina, Rado Pregarc in Jože Kovič. Med domačimi avtorji so bile v tistem obdobju številne zlasti dramske uprizoritve del Ivana Cankarja. Igrali so tudi sodobne tuje avtorje, denimo Gorkega ali Bernarda Shawa. Po letu 1928 pa je gledališko-glasbeni repertoar zaradi finančne krize temeljil predvsem na opereti. Najvidnejši osebi tistega časa v gledališču sta bila skladatelj  Viktor Parma in dirigent Andro Mitrovič. Od leta 1916 so v kazinski stavbi in gledališki dvorani predvajali tudi filme, nato pa so Mestnemu kinu namenili le kazinsko dvorano. V obdobju med obema svetovnima vojnama sta v stavbi kazina delovali tudi Študijska knjižnica in Ljudska univerza. V tistem obdobju je bil stavbni kompleks deležen le nekaterih manj obsežnih gradbenih posegov. Leta 1925 so obnovili dvorano za občinstvo, preuredili igralske garderobe, srednji vhod v gledališko dvorano pa zapolnili z ložami in vhoda v parter uredili s strani. Dekoracije je ponovno pozlatil mariborski kipar Ivan Sojč. Takrat so ponovno uredili dostop v gledališče skozi osrednja vrata in dolg hodnik kazinske stavbe. Leta 1940 so za eno nadstropje nadzidali pritlično hišo na Slovenski ulici 27 in jo povezali z gledališko stavbo. V novo zgrajenem delu hiše so uredili garderobe za igralce, skladišče kostumov, stranišča in kopalnico s prhami. V takšni podobi je gledališki kompleks dočakal drugo svetovno vojno.

 

Aprila 1941 so Maribor zasedle nemške čete. Slovensko gledališče je bilo ukinjeno, gledališko stavbo pa je začelo uporabljati nemško gledališče. Oktobra 1941 je dunajski arhitekt Hans Kamper po naročilu državnega propagandnega urada v Gradcu (Reichspropagandaamt Graz) izdelal načrte za temeljito prezidavo in preureditev gledališkega stavbnega kompleksa. Načrte je skupaj z načrti za prezidavo gledališča v Celju izpopolnjeval še v letih 1942 in 1943, vendar zaradi razvoja vojne skoraj ničesar niso uresničili. Leta 1943 so prenovili le kazinsko dvorano v prvem nadstropju, v gledališki dvorani pa so v parterju ukinili stojišče in ga nadomestili s sedeži. Drugi načrti so ostali na papirju in so danes ohranjeni v Pokrajinskem arhivu Maribor. Leta 1944 so gledališče zaradi zavezniških bombnih napadov zaprli, v kleteh pa so uredili protiletalsko zaklonišče.

 

Po koncu vojne so 15. novembra 1945 v stavbi z uprizoritvijo povesti Ivana Cankarja Hlapec Jernej in njegova pravica ponovno odprli slovensko gledališče. Leta 1947 so v stavbi uprizorili prvo baletno predstavo. V tistem obdobju so začeli nastajati tudi ambiciozni načrti, da bi mesto Maribor dobilo novo poslopje Opere, staro gledališko poslopje z nekdanjo stavbo kazina pa bi namenili Drami. Načrti so temeljili na zamislih, ki so se pojavile že med nemško okupacijo ob predpostavki naglega razvoja mesta in gradnje novega mestnega središča vzhodno od starega mestnega jedra. Različni razlogi so uresničitev teh ambicioznih načrtov kmalu zavrli. Leta 1952 so gledališču priključili hišo na Slovenski ulici št. 29 in v njej uredili gledališke delavnice in ateljeje za izdelavo kostumov. Leta 1952 je mariborski arhitekt Branko Kocmut izdelal prvi obsežnejši načrt za prenovo gledališkega kompleksa, ki pa ni bil uresničen. Prenova se je začela šele leta 1962 in so jo po načrtih arhitekta Maksa Hlada in višjega gradbenega tehnika Jožeta Požauka izvajali do leta 1968. Leta 1962 so obnovili gledališko dvorano in jo opremili z novimi sedeži. Leta 1963 so za 6 m nadzidali odrski stolp in v novem delu na zunanjščini ponovili obstoječo členitev ostenja z lizenami. Med letoma 1964 in 1965 so obnovili kazinsko dvorano, med letoma 1966 in 1968 pa so v celoti obnovili streho in fasado na celotnem stavbnem kompleksu. V tako prenovljenem poslopju je Slovensko narodno gledališče Maribor od leta 1965 začelo gostiti festival Borštnikovo srečanje slovenskih dramskih gledališč, katerega namen je ovrednotiti minulo sezono in počastiti najboljše.

 

Kljub najnujnejšim obnovitvenim delom v šestdesetih letih kompleks gledališke stavbe iz 19. stoletja nikakor ni mogel zadostiti potreb naglo razvijajoče se poklicne gledališke dejavnosti v Mariboru po drugi svetovni vojni. Prostorsko stisko v stavbi so leta 1974 nekoliko omilili z gradnjo dislociranih gledaliških delavnic 1,5 km od gledališke stavbe. Takrat je upravljanje gledališča prevzel Juro Kislinger (1931–1999) in si začel prizadevati za temeljito prenovo in povečavo stavbe. Dokončno so opustili zamisel o gradnji nove osrednje mariborske gledališke stavbe na novi lokaciji. Leta 1975 je arhitekt Branko Kocmut izdelal idejni načrt, ki je predvidel širitev gledališča ob stari stavbi in hkratno urbanistično ureditev tega dela starega mestnega jedra. Načrt je omogočil dolgoročno rešitev prostorske stiske gledališča na obstoječi lokaciji z izjemo dislociranih delavnic in depojev kulis. Arhitekt je predvidel, da bi s širitvijo proti zahodu na dvakratno tlorisno površino obstoječe stavbe povečani kompleks še naprej hkrati služil opernemu in dramskemu gledališču. Tako je nastala funkcionalno in oblikovno zaokrožena zasnova za gledališče z dvema odroma in dvema vzporednima dvoranama. Odra je arhitekt povezal z dvorano za montažo, ki hkrati služi kot stranski oder. Zaradi prilagajanja financiranju in nemotenemu delovanju gledališča je bilo treba uresničitev zamisli razdeliti na štiri gradbene etape. Leta 1978 je projektantsko podjetje Komunaprojekt Maribor pod vodstvom Branka Kocmuta dokončalo izvedbene načrte za pričetek prenove in povečave gledališkega kompleksa in spomladi 1979 so se začela dela na prvi gradbeni etapi. Najprej so podrli gledališču priključeni hiši na Slovenski ulici št. 27 in 29, ki sta nastali v 18. stoletju in so ju obnovili v 19. stoletju. Leta 1981 so podrli še tri manjše nadstropne hiše na Slomškovem trgu št. 16a 16b in 16c, ki so nastale v prvi polovici 19. stoletja. Ob Slovenski ulici so začeli graditi na stari odrski stolp prislonjen večnadstropni trakt z garderobami, dvorano za montažo, prostori za vaje baleta in orkestra, krojaško delavnico za izdelavo kostumov in prostori za maskiranje. Ta del nove stavbe je bil dokončan do 28. 4. 1983. Leta 1984 so začeli izvajati drugo etapo del, ki se je nanašala na obsežno prenovo nekdanje stavbe kazina. Ta del je bil predviden kot reprezentančni skupni vhodni predel v povečan gledališki kompleks. Stavbo kazina so temeljito statično sanirali in obnovili glede na njen spomeniški pomen. Hkrati so v notranjosti na zahodni strani na račun nekdanjega majhnega notranjega dvorišča dozidali nove prostore, ki so povečali funkcionalnost celote. Zaradi dotrajanih materialov so po metodi faksimila ponovno zgradili del obočnih konstrukcij v pritličju; opeko so nadomestili z armiranim betonom. V kazinski dvorani so obnovili vse dekoracije in stavbno opremo. Prenovljeno stavbo kazina so odprli leta 1987. Že jeseni 1986 pa so začeli kot tretjo etapo del zahodno od kompleksa starega gledališča graditi novo dvorano z velikim odrom. Novo dvorano so v pritličju navezali na proti zahodu podaljšan star širok hodnik oziroma foyer med stavbama prvotnega gledališča in kazina. Podaljšan del hodnika so oblikovno povsem poenotili s starim delom. Tako je nastala reprezentativna harmonična celota, kjer se novi deli brez močno poudarjenih ločnic navezujejo na stare. Arhitekt je težave z majhno razpoložljivo tlorisno površino za delovanje velikega odra rešil z enim stranskim odrom in z obsežno poglobitvijo prostora pod glavnim odrom ter tako ustvaril možnost za kombiniranje vodoravnih in navpičnih pomikov kulis. Arhitekturno rešitev zasnove odra je pomembno nadgradila odrska tehnika, ki so jo izvedli po leta 1990 izdelanem načrtu inženirskega podjetja Biste und Gering iz Berlina. Po tem načrtu so na glavnem odru postavili osrednjo igralno površino v izmeri 15 × 15 m, ki je sestavljena iz treh dvoetažnih podijev, širokih 15 m in globokih 5 m. Na tovrsten način je mogoče iz prostora pod odrom dvigovati tudi celotne kulise prostorov. Uporabnost te rešitve so še dodatno povečali z dvema vodoravno pomikajočima se odrskima vozoma, širokima 15 m in globokima 5 m, ki sta umeščena v prostoru desnega stranskega odra. S pomočjo elektromotorjev je mogoče vse te dele pomikati in izmenjevati. K uporabnosti odra so veliko pripomogla tudi vrtljiva tla v premeru kroga 14 m. Elektronsko krmiljenje posameznih delov odra sta izvedli podjetji Waagner-Biro Wien in Hidromontaža Maribor. Glavni oder s skupno površino 348m2 in portalom velikosti 7,5 × 14 m je bil dokončan do decembra 1992 in so ga prvič uporabili za dramatizirano uprizoritev dela Dantejeve Božanske komedije v režiji Tomaža Pandurja. Leta 1994 so v navezavi na oder dokončali in po načrtih arhitekta Mirka Zdovca opremili še novo veliko dvorano kot osrednji prostor razširjenega  kompleksa SNG Maribor. Dvorana ima parter in balkon, na straneh pa po tri lože.

 

Med letoma 2002 in 2003 so po načrtih arhitekta Petra Kocmuta izvedli še četrto etapo prenove in povečave gledališkega kompleksa in tako zaključili skoraj tri desetletja trajajoče gradbene posege. Takrat so temeljito prenovili staro dvorano za občinstvo in stari odrski stolp. V dvorani so zamenjali večji del nosilnih konstrukcij, členitev zunanjščine pa so prilagodili fasadni členitvi stavbe kazina. Hkrati so za 4 m nadzidali odrski stolp in deloma izzidali njegov severovzhodni poševno prisekani vogal. Nove dele stolpa so na zunanjščini prilagodili oblikovanju obstoječih delov. V notranjščini so odrski stolp opremili s povsem novo odrsko tehniko in z novo konstrukcija pododrja. Obnovo in povečavo gledališkega kompleksa sta financirala Mestna občina Maribor in Ministrstvo Republike Slovenije za kulturo. Danes ima tako prenovljena in povečana gledališka stavba štiri dvorane za uprizarjanje gledaliških predstav. Velika nova dvorana ima 800 sedežev, Stara dvorana 300 sedežev, Komorni oder 100 sedežev, Mali oder pa 80 sedežev. V stavbi je poleg tega še kazinska dvorana, ki pa je ne uporabljajo za uprizarjanje gledaliških predstav. V gledališki stavbi so vse potrebne garderobe, prostori za vadbo in skladišče kostumov depo. Skladišča in delavnice kulis so zaradi pomanjkanja prostora na drugi lokaciji.

  

Viri in literatura

Franjo Baš, Mariborsko gledališče, Vodnik po Mariboru, Ljubljana 1932, pp. 151–152

Jože Curk, Mariborska stolnica, Kulturni in naravni spomeniki  Slovenije. Zbirka vodnikov 86, Ljubljana 1978 (z objavljeno fotografijo gledališke stavbe iz zraka na naslovnici)

Jože Curk, Oris 12 najpomembnejših gradbenih objektov v Mariboru I, Časopis za zgodovino in narodopisje, nova vrsta 24, št. 1, 1988, pp. 119-145

Jože Curk, Oris 12 najpomembnejših gradbenih objektov v Mariboru II, Časopis za zgodovino in narodopisje, nova vrsta 25, št. 2, 1989, pp. 199-227

Jože Curk, Urbana in gradbena zgodovina Maribora, Maribor skozi stoletja. Razprave I, Maribor 1991, pp. 511-563.

Jože Curk, Dr. Rudolf Gustav Puff in njegov mariborski čas, Dopolnitve, v: Rudolf Gustav Puff, Maribor, njegova okolica, prebivalci in zgodovina, Maribor 1999, pp. 345, 346, 360

Jože Curk, Maribor. Vodnik po mestu in bližnji okolici, Maribor 2000, pp. 55, 146

Jože Curk-Primož Premzl, Mariborske vedute, Maribor 2004, p. 92

Janko Glazer, Spomini na slovenske gledališke predstave v Mariboru pred 1. svetovno vojno, Dokumenti SGM 10, Ljubljana 1967

Fedor Gradišnik, Prezidava celjske gledališke hiše med okupacijo, Dokumenti slovenskega gledališkega muzeja, 15, Ljubljana 1970, pp. 23-41

E. H., Das Stadt-Theater in Marburg. Deutscher Bote für Steiermark und Kärnten. Kalender für das Jahr 1905, Marburg a. d. Drau 1905, pp. 21–25

Bruno Hartman, Zgradbe Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru, Dokumenti slovenskega gledališkega muzeja, 15, Ljubljana 1970, pp. 1–22

Bruno Hartman, Še o zgradbah Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru, Dokumenti slovenskega gledališkega muzeja, 17, Ljubljana 1971, pp. 90–91

Bruno Hartman, Maribor. Vodnik po mestu, Maribor 1987, p. 19-21

Bruno Hartman, Zgodovina slovenskega dramskega gledališča v Mariboru do druge svetovne vojne, Maribor 1996

Bruno Hartman, Kultura v Mariboru. Gibanja, zvrsti, osebnosti, Maribor 2001 (Documenta et studia historiae recentioris; 14), pp. 257-495

Josef  Andreas Janisch, Topographisch–statistisches Lexikon von Steiermark. II. Band, Graz 1885, p. 171.

Juro Kislinger-Karin Winkelseβer, Das Nationaltheater Maribor, Bühnentechnische Rundschau, Jg. 87, Heft 6, Dezember 1993, pp. 12–20

Juro Kislinger, Zgodovina – spomini – utrinki. O nastanku, obnavljanjih, predelavah in gradnji stavbnega sklopa Slovenskega narodnega gledališča Maribor, Maribor 1995 (Posebna izdaja Gledališkega lista SNG Maribor)

Juro Kislinger, Gordijski vozel našega gledališča, Izročila zgodovine, št. 6, 1999/2000, pp. 583–584

Juro Kislinger, Obris razvojnega načrta Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru, Izročila zgodovine, št. 6, 1999/2000, pp. 585–590

Vladimir Kralj, Preteklost mariborskega gledališča, Kronika slovenskih mest, 1937, pp. 12–20

Artur Mally, Gassen-, Strassen- und Plätze-Buch der Stadt Marburg a.d.Drau, Marburg 1906, pp. 66–67

Viktor Molka, s. v. Gledališke stavbe in prizorišča, Enciklopedija Slovenije, 3, Ljubljana 1989, p. 246

Henrik Neubauer, Pričevanje o gradnji novega gledališča. Priročnik za politike in graditelje, Delo, 23. 11. 1995, p. 14.

H. (inko) Nučič, Slov.(ensko) narodno gledališče v Mariboru, Zrnje, 1920, p. 18

Tone Partljič, Juro Kislinger (1931–1999), Večer, 24. april 1999, p. 18.

Jerneja Pavlič, Das deutsche Theater in Maribor (Marburg an der Drau) und in Celje (Cilli) im ersten Weltkrieg. Diplomseminararbeit  (Nemško gledališče v Mariboru (Marburg an der Drau) in Celju (Cilli) med prvo svetovno vojno. Diplomska seminarska naloga na Oddelku za germanistiko Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru), Maribor 2006

Iztok Premrov, Arhitektura devetnajstega stoletja v Mariboru, Časopis za zgodovino in narodopisje, nova vrsta 10, 1974, pp. 352–353

Primož Premzl, Pozdrav iz Maribora. Mesto na razglednicah v letih 1892 do 1945, Maribor 1992

Rudolf Gustav Puff, Das neue Theater, Marburg 1852

Pavel Strmšek, Deset let narodnega gledališča v Mariboru, Maribor 1929

Bogo Teply, Vodnik po Mariboru in okolici, Maribor 1959, pp. 70–71

Arhivsko gradivo v zvezi s stavbo Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru je ohranjeno v:

Pokrajinski arhiv Maribor (Viri 2. 1. zvezek. Viri za gradbeno zgodovino Maribora po 1850, Maribor 1990, p. 103; Viri 2. 5. zvezek. Viri za gradbeno zgodovino Maribora po 1850, Maribor 1995, pp. 72–73, 86–87; gradivo iz razstave Talijin hram, 1994

Arhiv Slovenskega narodnega gledališča Maribor

Arhiv Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije OE Maribor

Univerzitetna knjižnica Maribor

 

 

Avtor: Igor Sapač

Dodatni podatki

Podatki še niso vneseni.

Dodaj podatke.

Ime: ime bo objavljeno

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Prosim, vnesite podatke o gledališču, najman 10 znakov.

eightminusthree=