Avgust Černigoj

Rodil se je 24. avgusta 1898 pri Sv. Ani v Trstu. Po končani srednji šoli, kjer je študiral dekorativno slikarstvo, so ga vpoklicali v vojaško službo. Iz prvih let vojaške službe so znana njegova prva dela, ki že kažejo mojstrsko risarsko potezo. Ko je poučeval risanje na meščanski šoli v Postojni, se je ukvarjal tudi s slikarstvom, kiparstvom in grafiko, predvsem jedkanico. Leta 1922 je na akademiji v Bologni opravil izpit, ki mu je omogočal poučevanje risanja in umetnostne zgodovine na srednjih šolah. Leta 1922 ga je pot zanesla v München, kjer je na tamkajšnji akademiji študiral slikarstvo pri profesorjih K. Becker-Gundhalu in J. Hillerbrandu. Spomladi 1923 se je zaradi zanimanja za sodobnejše, drznejše stile v slikarstvu in upodabljajoči umetnosti odpravil na Bauhaus, ki je bil takrat sinonim za avantgardo in socializem. Zaradi svojega revolucionarnega odnosa do umetnosti in odpiranja izraznih možnosti na drugih likovnih področjih se je oklenil konstruktivizma. Bil je učenec Vasilija Kandinskega in Laszla Moholy-Nagya. Po vrnitvi iz Bauhausa je bil od leta 1923 do 1925 profesor na Tehniški srednji šoli v Ljubljani. V času ljubljanskega velesejma (15.-25. avgust 1924) je imel svojo prvo konstruktivistično razstavo, ki je bila postavljena v telovadnici Srednje tehniške šole. Od 5. do 19. julija 1925 je imel drugo razstavo, ki je obsegala impresionistična, ekspresionistična in kubistična dela. Obeh razstav likovni kritiki niso dobro sprejeli. Nesprejemanje in nerazumevanje njegovega dela ter še nekatere druge okoliščine so ga prisilile, da si je novo delovno okolje poiskal v Trstu.

Černigojevo konstruktivistično delovanje se je zaključilo leta 1929 z objavo njegovih in skupinskih del v nemškem "Der Sturm". Svojo umetniško pot je nadaljeval v umetnostni tradicionalnejši obliki, ne da bi pri tem odpravil polemične poteze. Leta 1930 je razstavljal na Trienalu dekorativne umetnosti v Monzi, leta 1932 pa na Bienalu v Benetkah. Iz časa med II. svetovno vojno poznamo njegove poslikave cerkva (Štivan pri Devinu, Grahovo v Baški grapi, Drežnica, Knežak, Bač, Košana…). Po drugi svetovni vojni se je posvetil poučevanju in istočasno še naprej ustvarjal. Njegova dela segajo od figurativnih izkušenj do abstraktno-formalnih in kubističnih stvaritev. Ob povratku v Trst je bilo Černigojevo življenje stalno, neprekinjeno preizkušanje in uvajanje novih izzivov. Kot požrtvovalni umetnostni pedagog je v Trstu pomagal vzgojiti več generacij slovenskih dijakov in med njimi tudi več upodabljajočih umetnikov. Poleti 1950 so se v Moderni galeriji v Ljubljani predstavili člani skupine slovenskih tržaških slikarjev. Razstava je imela zelo velik odmev, saj je le še potrdila položaj Trst kot drugega najvažnejšega središča slovenskega slikarstva. Leto 1956 je bilo za Černigoja prelomno. Tedaj je prestopil mejo med kubično stiliziranim motivom in čisto abstraktno formo. Vse to je pokazal na razstavi v Jakopičevem paviljonu, ki je vzbudila veliko pozornost.

Šele v sedemdesetih letih 20. stoletja je širši kulturni krog začel ceniti pomen in kakovost Černigojevega ustvarjanja. Imel je odmevne razstave, prejel pa je tudi pomembna priznanja. Leta 1976 je dobil tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo na likovnem področju. Leta 1981 je postal dopisni član SAZU.

Zadnjih pet let svojega življenja je preživel v Lipici. Tam so (po načrtih Matjaža Garzarollija) leta 1986 odprli Černigojevo galerijo. Od leta 1987 je zbirka urejena v obliki, kakršno si je zamislila skupina Novi kolektivizem. Avgust Černigoj je umrl 17. novembra 1985 v Sežani, kjer je tudi pokopan.

VIRI: - Krečič, Peter: Avgust Černigoj, Založništvo tržaškega tiska, Trst, 1980 - Slovenski veliki leksikon, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2003, str. 355
mag. Davor Kernel, Kustos Goriškega muzeja