enczsksiplhudeitsvhrespt
Nazaj v seznam Theatre database
EN | SI | IT

Slovensko narodno gledališče Nova Gorica - Teatro Nazionale Sloveno di Nova Gorica

alias Goriško mestno gledališče (1955 - 1969), Primorsko dramsko gledališče (1969 - 2003)
Zgodovina gledališčaPrilogatehnični podatkiHistoric equipment

Pomembni dogodki

(Podrobnosti)1905 | Prve predstave slovenske gledališke skupine v Gorici

(Podrobnosti)1955 | Ustanovitev Goriškega mestnega gledališča

(Podrobnosti)1969 | Ustanovitev poklicnega gledališča Primorsko dramsko gledališče

(Podrobnosti)1987 | Začetek načrtovanja gledališke stavbe
Načrte za gledališče je naredil arhitekt Vojteh Ravnikar skupaj s svojimi sodelavci Majdo Planišček, Slavkom Škuljem, Ireno Lozič, Metko Žerovnik, Petro Maležič in Meto Hočevar ter Marušo Zorec.
(Podrobnosti)19. 5. 1994 | Otvoritvena predstava
Otvoritvena predstava je bila Krst pri Savici avtorja Dominika Smoleta. Režiser predstave je bil Janez Pipan.
(Podrobnosti)2003 | Gledališče dobi status nacionalnega pomena
Hkrati z novim statusom gledališče dobi tudi novo ime: Slovensko narodno gledališče Nova Gorica.

Ljudje

Vojteh Ravnikar |arhitekt

Zgodovina

Primorsko dramsko gledališče Nova Gorica se je deset let po končani gradnji nove gledališke stavbe, torej leta 2003, ko je gledališče dobilo status nacionalnega pomena, preimenovalo v Slovensko narodno gledališče Nova Gorica. Leto kasneje je Slovenija vstopila v EU in osrednja evropska proslava, ki sta se je udeležila predsednik evropske komisije Romano Prodi in slovenski premier Anton Rop, je bila na nekaj sto metrov oddaljeni slovensko-italijanski meji. Zidu, ki je ločeval, čeprav je bil dolgo časa bolj psihološki, ni več. Zavesa je padla. Prispodobe dveh nekdanjih konfliktnih svetov: zahoda in vzhoda, sedaj dveh sodelujočih mest: Gorice in Nove Gorice, se prepletajo s pomeni nove gledališke stavbe.

 

Gledališka stavba s spremljevalnim programom je edini tovrstni in zadnji arhitekturni objekt Vojteha Ravnikarja in njegovih sodelavcev v postmodernističnem slogu. Arhitekt jo je začel načrtovati v posttitoističnem obdobju – v letu 1987 – , ko je bilo postmoderno gibanje v arhitekturi in v gledališču pri nas na vrhuncu, stavba pa je bila končana leta 1994, ko je vera v obujanje preteklosti na vseh področjih že nekoliko pošla, družbena stvarnost pa je v samostojni državi že iskala nove poti.

 

Stavba na vzhodni strani zapira osrednji trg v Novi Gorici in mu daje z gledališko vsebino nov poudarek. Navzven se kaže v obliki dveh osnovnih prostorskih teles, kot odnos med velikim osrednjim kvadrom, kjer je gledališče, in vogalnim valjem, kjer so upravni prostori gledališča. Obe stavbni telesi sta oviti z de-materializiranimi strukturami, ki dajejo celoti merilo in intimnost ter označujejo prehod od zunanjščine v notranjščino. Glavni vhod je nekoliko dvignjen in je v osi trga. Poudarjen je s portalom in stebrovjem v dveh etažah, tako da opečni slopi preidejo v vitke betonske stebre v nadstropju. Preko dvoetažnega predprostora s stopniščem vstopimo v gledališko dvorano, ki deluje slovesno. Dvorana, ki ima krožno zasnovo, spominja na arhetip gledališča, kot je Shakespeare Globe Theatre v Londonu. S stropnim barvnim krožnim vitrajem, delu slikarja Vladimira Makuca, daje iluzijo, da smo vseskozi zunaj v stvarnem svetu, čeprav z mislimi sledimo notranjemu toku gledališke predstave. Gledališki upravni prostori so v sosednji valjasti stavbi z krožno zasnovanim večnadstropnim predprostorom, vstopi v pisarne so preko krožnega hodnika, ki se odpira v hall. Na vrhu na sredi valja je manjši steklen stožec. Zdi se, da se kolesje v upravni stavbi vseskozi vrti in melje ter preko vzvodov poganja sosednji avditorij z odrom!

 

Gledališka stavba se s pokritim stebrovjem in poudarjenim portalom spogleduje z občinsko stavbo arhitekta Vinka Glanza iz obdobja socialistične obnove, po drugi strani ima stavba marsikaj skupnega z modernistično tradicijo mesta, ki je nastala po letu 1947. Arhitekt se je pri snovanju novogoriškega gledališča poigral s pahljačo kompozicijskih prvin, arhitekturnih elementov in nenazadnje tudi z materiali: opeko, ometom, marmorjem in betonom.

 

Razvoj gledališke dejavnosti na Goriškem je pester in bogat. Goriška gledališka družina je nastopala že leta 1905 v Slovenskem trgovskem domu v Gorici, vendar je bilo z nastopom fašizma slovensko gledališko snovanje prepovedano. Po koncu druge svetovne vojne je nova socialistična oblast kot odgovor na izgubo Gorice, ki je pripadlo Italiji, zgradila novo regionalno središče, kjer je bilo leta 1955 ustanovljeno Goriško mestno gledališče in je na začetku delovalo polpoklicno vse do leta 1969, ko se je profesionaliziralo in preimenovalo v Primorsko dramsko gledališče. Omeniti velja mediteransko noto pri izboru del, kot tudi odprtost ansambla, kjer ob stalni igralski zasedbi nastopajo tudi gostujoči igralci, ter seveda kakovosten izbor režiserjev, kot so Mile Korun, Dušan Jovanović, Dušan Mlakar, Eduard Miler, Vito Taufer, Mateja Koležnik, Jaša Jamnik, Jernej Lorenci, Matjaž Latin, Diego de Brea, Ivana Djilas, Georgij Paro, Paolo Magelli, Janusz Kica, Dejan Mijač in Slobodan Unkovski, kar vse omogoča sodobne pristope in raziskovanja. Kakovostno delovanje gledališkega ansambla, številne nagrade na domačih in tujih festivalih kot tudi gostovanja tujih gledaliških skupin v Novi Gorici so v drugi polovici osemdesetih let 20. stoletja so zahtevale nove in boljše pogoje za delo, zato pomeni nova stavba izziv in popotnico za nadaljnje kreativno povezovalno delovanje v okviru evropskega konteksta.   

 

Literatura in viri:

Vojteh Ravnikar / Arhitektura / Architecture, Ljubljana: Fundacija Piranesi 2003, str. 40-45

Tomaž Brate, Zid, Travnik, Ljubljana: Piranesi 4, III, 1994, str. 62-75

 

 

Avtor: Bogo Zupančič

Dodatni podatki

Podatki še niso vneseni.

Dodaj podatke.

Ime: ime bo objavljeno

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Prosim, vnesite podatke o gledališču, najman 10 znakov.

threeplusfour=