enczsksiplhudeitsvhrespt
Nazaj v seznam Theatre database
EN | SI | IT

Slovensko mladinsko gledališče

Zgodovina gledališčaPrilogatehnični podatkiHistoric equipment

Pomembni dogodki

(Podrobnosti)1936 | Začetek gradnje Baragovega semenišča
Načrte je naredil arhitekt Jože Plečnik (1872-1957).
(Podrobnosti)1941 | Ob začetku vojne so bila gradbena dela ustavljena
Do takrat so končali samo dve tretjini valjastega dela zgradbe.
(Podrobnosti)50. leta 20. stoletja | V petdesetih letih minulega stoletja so Baragovo semenišče spremenili v študentski dom (Akademski kolegij).
Načrte je naredil Plečnikov učenec Anton Bitenc (1922 – 1977). Po njegovih načrtih so preuredili osrednji del stavbe, namenjen semeniški kapeli, v veliko festivalno dvorano za različne družabne prireditve, prostor pod njo pa je obdržal svojo prvotno namembnost dvorane za filmske predstave.
(Podrobnosti)1955 | Ustanovljeno je bilo poklicno Slovensko mladinsko gledališče

(Podrobnosti)1958 | V sezoni 1958/1959 je Slovensko mladinsko gledališče preselilo svojo dejavnost v dvorano za filmske predstave

(Podrobnosti)1983 | Začetek preurejanja kletne dvorane
Načrte je naredil arhitekt Črt Mihelj (*1946). Prenova avditorija je bila končana leta 1985.
(Podrobnosti)1986 | Odprtje kletne dvorane

Prvi dve predstavi, ki so ju uprizorili  aprila 1986 v novo pridobljenih prostorih, sta bili Blodnje režiserja Dušana Jovanovića in Besi režiserja Janeza Pipana, obe po romanu F. M. Dostojevskega Besi.


(Podrobnosti)1987 | Prenova spremljajočih kletnih prostorov je bila zaključena

Ljudje

Zgodovina

Slovensko mladinsko gledališče je bilo ustanovljeno leta 1955 kot poklicno gledališče, ki naj s svojimi kakovostnimi uprizoritvami razveseljuje in vzgaja predvsem otroke in mladino. Svoje prve predstave je uprizarjalo v Viteški dvorani Križank – nekdanjega samostana Nemškega viteškega reda. 1. januarja 1958 je prešlo v organizacijski okvir Ljubljanskega festivala, ki je deloval v prostorih obsežne zgradbe, prvotno namenjene semenišču ljubljanske škofije in zgrajene po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika (1872 – 1957). V petdesetih letih minulega stoletja je Plečnikov učenec Anton Bitenc ( 1922 – 1977) preuredil Plečnikovo Baragovo semenišče v študentski dom (Akademski kolegij). Po njegovih načrtih so hkrati v osrednjem delu stavbe prostor, namenjen semeniški kapeli, preuredili v veliko festivalno dvorano za različne družabne prireditve. Prostor pod kapelo pa je bil že sprva zamišljen kot dvorana za filmske predstave in je vrsto povojnih  let kot Kino Soča služil temu namenu. V sezoni 1958/1959 je Slovensko mladinsko gledališče preselilo svojo dejavnost v to dvorano. Sprva so se filmske predstave še izmenjevale z gledališkimi, pozneje so kino opustili in dali s tem kolektivu odločilno spodbudo za rast in preobrazbo v gledališče z vse zahtevnejšim repertoarjem za vse širše, ne zgolj mlajše občinstvo. 1. januarja 1964 je postalo gledališče povsem samotojna enota v sklopu dejavnosti Pionirskega doma, to je profesionalno vodene organizacije z vrsto jezikovnih, likovnih in podobnih tečajev za predšolsko in šolsko mladino. V osemdesetih letih je Slovensko mladinsko gledališče s svojimi mejnimi gledališkimi raziskavami in tematizacijo politične subverzivnosti odigralo eno vodilnih vlog pri širjenju polja umetniške svobode in svobodne misli nasploh ter se ob vrsti drugih civilnih gibanj vpisalo med pomembne dejavnike demokratične preobrazbe slovenske družbe v času po padcu berlinskega zidu in nastanku Slovenije kot samostojne države.

 

Skromni okvir male gledališke, prej kino dvorane je postajal pretsen za radikalno nove poglede na podobo in pomen  gledališke igre v tistem času. Zlasti režiserji so v stavbi iskali nova morebitna prizorišča za vse bolj nekonvencionalne režijske prijeme in jih odkrivali vsepovsod, po hodnikih, stopniščih, v festifalni dvorani in ne nazadnje tudi v kletnih prostorih. Kletna dvorana je s svojimi konstrukcijskimi loki postala  poslej ena najbolj priljubljenih uprizoritvenih lokacij, a ne izključno. Pri novem tipu uprizoritev ni nihče, ne direktor gledališča ne režiser ne igralci kaj šele občinstvo nikoli vnaprej vedel, kam vse bo predstava vsebinsko in prostorsko segla, tako da je treba novo odkrito in adaptirano kletno dvorano pod nekdanjim kinom pojmovati le kot novo jedro in izhodišče za predstavo brez natančno definirane zadnje meje.

Baragovo semenišče je nastalo v vzhodnem delu starega ljubljanskega pokopališča ob pokopališki cerkvi sv. Krištofa nedaleč od novega bežigrajskega župnijskega kompleksa. Severni del Ljubljane, Bežigrad, se je namreč v letih po ljubljanskem potresu leta 1895 že tako razvil, da so prebivalci zahtevali svojo župnijo. Za njene potrebe je arhitekt Plečnik zasnoval obsežnejši prizidek k cerkvi sv.  Krištofa cerkev sv. Cirila in Metoda (1933- 1934). Pozneje se je ljubljanska škofija  odločila na tem območju pozidati še novo semenišče: poimenovala ga je po škofu Frideriku Ireneju Baragi (1800 -1868) slovenskemu misijonarju med Indijanci ob Velikih jezerih.  Za izdelavo načrtov se je obrnila na Plečnika. Gradbena dela so zaupali gradbenemu podjetju Antona Mavriča, vodenje zidave pa Antonu Suhadolcu. Graditi so začeli leta 1936.

 

Plečnikova zamisel semeniške zgradbe je bila po svoji obliki izjemna, saj  je arhitekt poskušal na svoj izvirni način v njej združiti rimska motiva Koloseja in Angelskega gradu.V obodu obsežne valjaste stavbe je v štirih nadstropjih načrtoval sobe za semeniščnike, v prečnem, orientiranem  - povezovalnem traktu -  pa v pritličju kinodvorano in v nadstropju kapelo, ki bi zavzela dve etaži. Po Plečnikovem urbanističnem načrtu za severni del Ljubljane - Bežigrad bi nova Linhartova cesta potekala nekoliko južneje od današnje, tako da bi severni, upravni del Baragovega semenišča stal v novi ulični črti, oziroma bi z umaknjenim parterjem in spomenikom na vitki piramidi v stiku med obodno in upravno stavbo ob novo potegnjeni cesti ustvarjal monumentalen poudarek. Do začetka vojne leta 1941 je bil zgrajen le valjasti del stavbe in to do dveh tretjin. Predvsem so si prizadevali izvesti celice za semeniščnike, druge dele stavb pa so pustili neopremljene oziroma sploh nedokončane. Semenišče ni nikoli služilo svojemu namenu. Ko je izbruhnila vojna, so v sobe namestili begunce s Štajerskega, po njej je poslopje služilo vrsti različnih dejavnosti pa tudi okolica Baragovega se je začela naglo spreminjati. Leta 1956 so župnijski kompleks dveh cerkva in župnišča  podrli in na vsem širnem območju do Baragovega semenišča zgradili Gospodarsko razstavišče, v šestdesetih letih še obsežni stavbi Slovenijalesa. Plečnikovo zamisel nove Linhartove ceste so opustili in cesto potegnili znatno severneje. Baragovo je kljub preureditvam v petdesetih letih in kljub vrsti načrtov, kako bi ga dopolnili in na novo urbanizirali, na severni strani ostalo nedokončano, njegova okolica pa neurejena vse do danes. 

 

Gledališka dejavnost Slovenskega mladinskega gledališča se je izkazala ne le za zelo vitalno, temveč v iskanju novih možnosti gledališkega izraza v tesnih in zvečine neprimernih prostorih semeniške stavbe za zelo inovativno. V začetku osemdesetih let so tako pod svojo malo gledališko dvorano v kletnih prostorih, v zasilnem skladišču tovarne koles Rog, odkrili sijajne Plečnikove oporne loke in takoj so prišli na misel, da bi svoja nova gledališka videnja postaviti v novo odkrito, sprva še povsem surovo okolje. Zasluge za to odkritje gredo režiserju Dušanu Jovanoviću (in direktorju Petru Joviću) saj je z njim omogočil, da se je lahko del predstave Misa in A minor Ljubiše Ristića  decembra 1980 zgodila že tam. Od leta 1983 so si začeli sistematično prizadevati za kultiviranje odkritih prostorov in k temu delu pritegnili arhitekta Črta Mihlja (1946). Njegovi posegi so bili minimalni: opečne loke je dal dozitati in zapolniti fuge, z jeklenimi profili je dal zaščititi izpostavljene vogale. Na tla so položili izolacijske plasti in jih zalili s karborundom. V duhu temeljne barve celostne grafične podobe SMG, to je črnine, je dal arhitekt prebarvati vse betone, tlake in stene s črno, le Plečnikovi opečni loki so ostali neobarvani. V polja med loke je dal vgraditi železno konstrukcijo za gledališko razsvetljavo. Scena se je gradila vsakič na novo: enkrat  je gledališki prostor določala obtoječa konstrukcija, drugič so jo povsem prekrili. Sprva so hoteli tudi sedeže za gledalce razpostaviti precej nekonvencionalno. Zamislili so si nizke pručke, ki pa so se izkazale za požarno prenevarne in so zato pozneje sedeže povezali v togo konstrukcijo. Osrednjo kletno dvorano so prenavljali do leta 1985, do leta 1987 še preostale prostore, kot so klub, „obrekovalnica“ (učni prostor za predstave), garderobe, sanitarije... Prvi dve predstavi, ki so ju uprizorili  aprila 1986 v novo pridobljenih prostorih, sta bili Blodnje režiserja Dušana Jovanovića in Besi režiserja Janeza Pipana, obe po romanu F. M. Dostojevskega Besi.

 

Baragovo semenišče s svojo nedokončano in z leti vse bolj zapuščeno podobo kliče po prenovi in hkrati k redefiniranju dosedanjih dejavnosti v njem. Slovensko mladinsko gledališče si je s svojim več kot petdesetlenim delovanjem in z vrsto izjemnih gledaliških stvaritev pridobilo velik ugled doma in v tujini, vendar je kljub inovativnemu prilagajanju danim prostorskim  razmeram skorajda povsem izčrpalo tesno odmerjene možnosti. Povsem naravno se postavlja zahteva, da se manjkajoči del valjaste zgradbe dopolni in dogradi njen vstopni del s severne strani. Pobuda, da bi z novo pozidavo dali primerno domovanje  gledališki dejavnosti (novo dvorano bi se dalo denimo urediti kot pokrit amfitetaer na novem severnem dvorišču Baragovega) v  dozidanih prostorih pa primerne upravne in druge prostore, nujno potrebne za normalno delovanje gledališča, je legitimna, vredna Plečnikove izjemne arhitekture in prihodnosti Slovenskega mladinskega gledališča.

 

 

Avtor: Peter Krečič

Dodatni podatki

Podatki še niso vneseni.

Dodaj podatke.

Ime: ime bo objavljeno

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Prosim, vnesite podatke o gledališču, najman 10 znakov.

sevenminusfive=