enczsksiplhudeitsvhrespt
Nazaj v seznam Theatre database
EN | SI | IT

Stara elektrarna

Zgodovina gledališčaPrilogatehnični podatkiHistoric equipment

Pomembni dogodki

(Podrobnosti)1. 1. 1898 | Mestna elektrarna ljubljanska je začela obratovati

(Podrobnosti)60. leta 20. stoletja | V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so proizvodnjo elektrike v stavbi ukinili
In the sixties, the building stops function as a power plant.
(Podrobnosti)80. leta 20. stoletja | V 80-ih in 90-ih letih prejsnjega stoletja so zapuščeno stavbo odkrili slovenski alternativni umetniki
Med prvimi so bili video umetnica Ema Kugler in gledališka režiserja Matjaž Berger in Enrique Vargas v okviru festivala Exodos.
(Podrobnosti)1988 | Stavbo so razglasili za kulturni, tehnični in zgodovinski spomenik

(Podrobnosti)1998 | Prva prenova
Načrte za prenovo je naredil arhitekt Matija Suhadolc.
(Podrobnosti)2004 | Slovesno odprtje po drugi prenovi
Načrte za drugo prenovo je prav tako naredil arhitekt Matija Suhadolc.

Ljudje

Matija Suhadolc |arhitekt
Ema Kugler |režiser

Zgodovina

Opečna stavba, v kateri se v zadnjih petindvajsetih letih odvija bogat kulturni program povezan s sodobno gledališko, plesno in drugo dejavnostjo, je bila predana v uporabo kot Mestna elektrarna ljubljanska (MEL) dne 1. januarja 1898 in je v stoenajstih letih doživela več preobrazb. Graditev termoelektrarne je bila povezana z zapleti kot tudi njeno kasnejše delovanje. Priprave na prvo tovrstno gradnjo v mestu so se začele kot posledica monopola ljubljanske plinarne šest let pred velikonočnim ljubljanskim potresom leta 1895, po katerem se je Ljubljana temeljito modernizirala na več ravneh. V času, ko se je petčlanski odbor odločal med enosmernim in izmeničnim tokom v mestu, se nihče med člani ni dobro zavedal, kako pomembna je dobra lokacija za elektrarno, ki ima dovolj velik vir vode, dostop premoga po železniških tirih, številne odjemalce itn. Navkljub številnim ponudnikom in svetovalcev je pri vsem tem prišlo do vrste slabih odločitev. Premog za peči so dovažali iz oddaljenega gorenjskega kolodvora v Šiški, kar je dražilo elektriko in odvračalo nove odjemalce. Po začetnem navdušenju nad električnimi lučmi v Ljubljani je nastopilo obdobje težav povezanih z delovanjem MEL: tako logističnih, tehničnih kot gospodarskih, ki so jih odbor in občinski možje reševali s posodobitvami naprav in drugače. Dobra stran teh slabosti je bila, da je zaradi vrzeli v delovanju MEL Ljubljana leta 1901 dobila tramvaj, ki je postal podnevi velik odjemalec električne energije. Tako je elektrarna delovala podnevi in ponoči, ne da bi bilo potrebno – kot nekoč – vedno znova segrevati ohlajene kotle. MEL je preživela prvo in drugo svetovno vojno ter delovala vse do srede šestdesetih let, ko so na obrobju Ljubljane zgradili novi toplarni, objekt na križišču Kotnikove in Slomškove ulice pa je postal opuščen. Prav neurejenemu lastništvu stavbe gre zasluga, da je niso podrli.

 

Sredi osemdesetih in predvsem v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, v obdobju vzpona civilne družbe in v času bližajočega razpada socialistične Jugoslavije so jo odkrili mladi alternativni umetniki ter jo napolnili z različnimi umetniškimi vsebinami. Med prvimi so bili video umetnica Ema Kugler in gledališka režiserja Matjaž Berger in Enrique Vargas v okviru festivala Exodos. V strokovnih krogih in širše so se v tistem času uveljavila spoznanja o pomenu industrijske dediščine. Opuščena MEL je bila ob devetdeset letnici leta 1988, ko se jo je oprijelo ime Stara elektrarna, razglašena za kulturni, tehnični in zgodovinski spomenik, ob njeni stoletnici je prišlo do prve prenove, sredi leta 2004 pa je bila slovesno odprta dvorana s festivalom Mladi levi v sklopu druge prenove.

 

Tam, kjer so nekoč brneli električni generatorji, je danes gledališka dvorana s 180 sedeži, preddverje ima muzejski značaj, kjer si je mogoče ogledati viden del dimnika, turbine in nekatere merilne naprave elektrarne. Zavod Bunker, ki upravlja s stavbo  od leta 2004 naprej, v prostorih nekdanje elektrarne pripravi okoli 8 festivalov letno, kot so npr. Mladi levi, Exponto, Exodos, Mesto žensk in Gibanica ... organizira približno 130 dogodkov letno, v njej deluje 35 različnih umetniških skupin in posameznikov, kot so na primer Betontanc, En Knap Group, Maska, Emanat, Vitkar, Via Negativa, Sebastijan Horvat, Tomaž Grom in drugi. V zadnjih nekaj letih v njih nastaja gledališka, sodobnoplesna, glasbena in druga produkcija, ki obiskovalce napaja z raznimi kulturnimi vsebinami, prav tako pa se v njenih prostorih izvajajo tudi izobraževalni programi s področja sodobnih uprizoritvenih umetnosti.

 

Stara elektrarna je eden redkih primerov kakovostno prenovljene industrijske arhitekture iz konca 19. stoletja pri nas. Podjetje Elektro Ljubljana, ki je lastnik stavbe, in zavod Bunker, ki programsko vodi  staro elektrarno, pa sobivata v stavbi tako v dobrem kot slabem.

 

Literatura in viri:

Breda Mihelič, Stara elektrarna (Zgodnja industrijska arhitektura na Slovenskem, Vodnik po arhitekturi), Ljubljana: ZVKDS 2002, str. 89-92

Tadej Brate, Sto let Mestne Elektrarne Ljubljanske, Ljubljana: Elektro Ljubljana 1998

Stanko Sonc, Zgodovina in razvoj povečanja mestne elektrarne ljubljanska, Ljubljana: Kronika 2, 1934, str. 132-134

Zgodovinski arhiv Ljubljana, Reg. I, spec. fasc. 2033

 

 

Avtor: Bogo Zupančič

Dodatni podatki

Podatki še niso vneseni.

Dodaj podatke.

Ime: ime bo objavljeno

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Prosim, vnesite podatke o gledališču, najman 10 znakov.

fiveplustwo=