enczsksiplhudeitsvhrespt
Nazaj v seznam Theatre database
EN | SI | IT

Gledališče Tartini - Teatro Tartini

Zgodovina gledališčaPrilogatehnični podatkiHistoric equipment

Pomembni dogodki

(Podrobnosti)1906 | Priprava idejnega načrta
Idejne načrte je pripravil arhitekt Gioaccino Grassi. 
(Podrobnosti)1909 | Priprava izvedbenega načrta
Izvedbene načrte je izdelal arhitekt Giacomo Zammattio.
(Podrobnosti)2. 5. 1909 | Začetek gradnje

Gradnja je bila zaključena 24.2.1910. Gradbeno podjetje: Carlo Bonetti iz Trsta. Poslikave in dekorativna dela so bila izvedena pod vodstvom slikarja Napoleona Cozzija.


(Podrobnosti)27. 3. 1910 | Slavnostna otvoritev

Otvoritvena predstava je bila tragedija Fedra Umberta Bozzinija.

Gledališče so poimenovali po slavnem italijanskem violinistu in skladatelju Giuseppeju Tartiniju (8. 4. 1692, Piran - 26. 2. 1770, Padova).


(Podrobnosti)1955 | Restavriranje stropnih poslikav

 


(Podrobnosti)1960 | Začetek temeljite prenove

 


(Podrobnosti)1963 | Ponovno odprtje

Po ponovnem odprtju je bila dvorana namenjena predvsem filmskim predstavam.


(Podrobnosti)1972 | Drugo restavriranje stropnih poslikav

 


(Podrobnosti)1990 | Zaprtje dvorane

 


(Podrobnosti)1998 | Začetek popolne prenove
Glavni fasadi in avditoriju so, kolikor je bilo mogoče povrnili podobo iz preteklosti.
(Podrobnosti)2000 | Ponovno odprtje dvorane
Po ponovnem odprtju je gledališče namenjeno predvsem konferencam in koncertom.

Ljudje

(Podrobnosti)Giacomo Zammattio |arhitekt

Tržaški arhitekt Giacomo Zammattio je bil v sedemdesetih letih 19. stoletja učenec Heinricha von Ferstla na dunajski Tehniški visoki šoli, v osemdesetih letih 19. stoletja pa je sodeloval tudi pri gradnji gledališča na Reki po načrtih slavnega dunajskega projektantskega podjetja Fellner & Helmer. Zammattio je po načrtu Gioacoma Grassija pripravil izvedbeni načrt za piransko gledališko stavbo, pod njegovim vodstvom pa so sočasno gradili tudi leta 1912 dokončano gledališče v Pazinu v Istri.


Zgodovina

Piranska gledališka stavba je sestavni del prepoznavne podobe manjšega sredozemskega mesta, ki je začelo nastajati v zgodnjem srednjem veku in je do konca srednjega veka postopoma zavzelo celotno površino koničastega dela morskega polotoka. Mesto je od konca 13. stoletja do konca 18. stoletja spadalo pod Beneško republiko in ta doba mu je v vseh pogledih dala tudi najmočnejši pečat. Med letoma 1813 in 1918 je Piran spadal v okvir habsburške monarhije in dežele Istre, ki je skupaj s Trstom in Goriško tvorila enoto državne uprave Avstrijsko primorje. Razvoj industrije in ekonomski razcvet sta bila v zadnji četrtini 19. stoletja tudi tu povod za izvedbo nekaterih obsežnejših gradbenih posegov v srednjeveško urbano zasnovo. V tistem obdobju je mesto dobilo podobo, kakršno je v glavnih potezah ohranilo do danes. Takrat so zasuli starodavno notranje pristanišče (mandrač), preuredili in povečali zunanje pristanišče in z nasipavanjem ustvarili širok obrežni pas na južni strani mesta. S temi posegi so izoblikovali nov osrednji mestni trg, ob obali pa ustvarili nov zazidalni prostor, ki so ga postopoma zapolnili z večjimi reprezentančnimi prostostoječimi stavbami. Nastanek gledališke stavbe je bil s temi regulacijskimi posegi tesno povezan; z nasipavanjem obrežja od pristanišča proti zahodnemu koničastemu zaključku mesta – Punti je mesto pridobilo razsežen prostor na katerem so lahko začeli načrtovati tudi gradnjo gledališke stavbe. Pobuda za gradnjo gledališča pa je bila povezana tudi z naglim razvojem turizma na začetku 20. stoletja v bližnjem Portorožu, ki se je iz skromne naselbine preobrazil v mondeno letovišče.

Pred gradnjo gledališke stavbe sta v Piranu obstajali dve majhni provizorični gledališki dvorani v zasebnih stavbah, v katerih so predstave uprizarjali člani lokalnega amaterskega društva in gostujoče italijanske gledališke skupine. Kljub neprimernosti obeh prizorišč za uprizarjanje večjih predstav in dejstvu, da so gledališča v 19. stoletju po vsej Evropi postala pomemben simbol mestnega življenja, pa so v Piranu, ki je pretežen del 19. stoletja razvojno stagniral, o novi gledališki stavbi začel razmišljati šele ob koncu 19. stoletja. Med letoma 1896 in 1898 so z nasipom uredili nasuto nabrežje med glavnim pristaniškim pomolom in Punto ter najbolj reprezentativni del novega nabrežja namenili za gledališko stavbo. Leta 1906 je občina Piran kot glavni pobudnik za gradnjo gledališča tržaškemu arhitektu Gioacchinu Grassiju zaupala pripravo idejnega načrta. Grassi se je pred tem proslavil s projektom bolnišničnega kompleksa v bližnji Valdoltri. Leta 1909 so se priprave na gradnjo pričele. Izvedbeni načrt je po Grassijevem predlogu pripravil tržaški arhitekt Giacomo Zammattio, ki je bil v sedemdesetih letih 19. stoletja učenec Heinricha von Ferstla na dunajski Tehniški visoki šoli, v osemdesetih letih 19. stoletja pa je sodeloval tudi pri gradnji gledališča na Reki po načrtih slavnega dunajskega projektantskega podjetja Fellner & Helmer. Pod Zammattievim vodstvom so sočasno kot piransko gledališko stavbo gradili tudi leta 1912 dokončano gledališče v Pazinu v Istri. Piransko gledališko stavbo je med 2. majem 1909 in 24. februarjem 1910 zgradilo gradbeno podjetje Carlo Bonetti iz Trsta. Slikarska in dekoraterska dela so izvedli pod vodstvom tržaškega slikarja Napoleona Cozzija (1867-1916). Gledališče so slavnostno predali namenu 27. marca 1910 s tragedijo Fedra Umberta Bozzinija. Gledališče so poimenovali po slavnem italijanskem violinistu in skladatelju Giuseppeju Tartiniju (8. 4. 1692, Piran - 26. 2. 1770, Padova).

Piranska gledališka stavba je zanimiv primer dovolj ambiciozne provincialne arhitekture na obrobju habsburške monarhije iz obdobja, ko so secesijske oblike začele nadomeščati historistične oblike. Obe slogovni usmeritvi se na stavbi prepletata brez ostrih ločnic. Stavba je sestavljena iz več manjših enot, ki so zasnovane na pravokotnih tlorisnih ploskvah. Osrednji del zavzema dvorana za občinstvo, pred katero je nekoliko nižji vhodni del, na začelni strani pa je odrski prostor. Temu nizu sta na južni obmorski strani na nekoliko dvignjeni terasi dodani še manjši enoti kavarne in pomožnih prostorov, ki obsegajo skladišče, sanitarije, interno stopnišče, garderobe in hišniško stanovanje. Zunanjščina stavbe zlasti s stopničastim oblikovanjem stavbnih mas jasno kaže na razporeditev vsebin v notranjosti.

Na zunanjščini so glavni arhitekturni poudarki osredotočeni na glavni fasadi, ki je simetrično zasnovana in do neke mere spominja na znamenito gledališče (Festspielhaus) v Bayreuthu na Bavarskem, zgrajeno med leti 1872 in 1876. Opazen je preplet vzorcev italijanske nove renesanse in sodobnega dunajskega realizma. Namesto klasičnega motiva portika, ki je bil v 19. stoletju skoraj obvezen sestavni del gledališke arhitekture, so bile pri zasnovi piranskega gledališkega pročelja uporabljene druge prvine iz klasicističnega besednjaka, kot so portal z močno preklado, luneta in okulus. Ločne odprtine in okulusi so tudi glavni arhitekturni poudarki, s pomočjo katerih je arhitekt Giacomo Zammattio oblikoval svoje najbolj znano tržaško delo, palačo Cassa Marittima Adriatica na Corso d`Italia, ki je bila zgrajena leta 1909. Pri piranskem gledališču na timpanon spominja le globok napušč in za njim dvigajoči se trikotni zatrep dvoranskega dela. Preplet različnih gradiv in naslikano fasadno okrasje kažejo na vplive secesije. Pomen glavne fasade pa je bil še dodatno poudarjen z naslikanim frizom z girlandami in maskami pod napuščem in z listnato okrašenim lokom osrednjega polkrožnega okna. Nadstropni prizidek s kavarno ob levem boku stavbe je bil glavni fasadi podrejen in lahkotneje oblikovan; prekrili so ga z ravno streho in v osrednjem delu južne obmorske fasade predrli s širokimi zastekljenimi polkrožno sklenjenimi odprtinami. Na prizidek sta se že od vsega začetka ob straneh navezovala še pritlična prizidka. Gledališko stavbo so preko kavarne in dvignjene terase povezali z morsko obalo.   

Dostop v notranjščino gledališke stavbe je urejen skozi manjšo banjasto obokano vežo. Ob njenih straneh vodita dvoramni stopnišči v nadstropji. Veža se odpira v dvorano, ki je zasnovana kot longitudinalen visok prostor na pravokotni talni ploskvi z lahno proti odru spuščajočo se talno površino parterja. V bližini glavnega vhoda sta v dvorani simetrično postavljeni reprezentančni zaviti stopnišči, ki vodita na balkon in k ložam ter do vrhnje galerije. Polkrožno sklenjeni balkon, ki obteka dvorano na treh straneh, počiva na tankih železnih stebričih z dekorativnimi kapiteli. Obe stranici balkona sta opremljeni s po šestimi ložami, ki so med seboj ločene z lesenimi predelnimi stenami valovitih oblik. Osrednji del balkona zavzemajo vrste sedežev. Proti odru je dvorana odprta z veliko scensko odprtino, ki je bogato obložena z geometričnim, rastlinskim in figuralnim štukaturnim okrasjem. Strop dvorane krasi eklektična figuralna poslikava, ki jo obroblja štukatura v več pasovih. Poslikava je razdeljena na štiri polja, ki se stekajo proti središču stropa z okroglo, mrežasto zapolnjeno prezračevalno odprtino. Vsa štiri polja imajo enako shemo poslikave; v središču vsakega polja je naslikan podstavek, na katerem so postavljene figure. Ženski liki predstavljajo muze – grške boginje in varuhinje znanosti in umetnosti. Stropna poslikava dvorane je bila restavrirana v letih 1955 in 1972. Na severni strani iz dvorane vodijo v stransko uličico trije stranski izhodi. Na južni strani je bila dvorana v pritličju sprva z vrati neposredno povezana s kavarniškimi prostori. Odrski prostor je nekoliko ožji od dvorane za občinstvo in skriva pod dvignjeno talno površino še kletni prostor za opremo in odrsko tehniko. Odrski del z razmeroma majhno talno površino kaže, da so gledališko stavbo zgradili predvsem z namenom, da bi mesto pridobilo veliko dvorano za prirejanje različnih družabnih dogodkov, kvaliteta gledaliških predstav pa je bila drugotnega pomena. Levo od odra je v prizidku urejeno dvoramno stopnišče, ki vodi v nadstropje.

Gledališka stavba, predvsem zaradi odsotnosti stalnih gledaliških skupin, ni prav dolgo rabila namenu, za katerega je bila zgrajena. Že v dvajsetih letih 20. stoletja so jo začeli uporabljati tudi za predvajanje nemih kinematografskih predstav, pozneje pa je vse bolj dobivala značaj javne mestne dvorane, v kateri so prirejali razna srečanja, praznovanja in plese. Med letoma 1960 in 1963 so stavbo temeljito prenovili in predelali ter ojačali njeno gradbeno konstrukcijo. Stavbo so prilagodili funkcionalnim potrebam časa, ob tem pa zaradi želje po prilagajanju aktualni modernistični estetiki odstranili tudi številne secesijske dekorativne elemente; zlasti štukaturne dekoracije v vhodni veži in svetilke ter ograje iz kovanega železa na balkonu dvorane. V največji meri so predelave prvotno podobo zabrisale na zunanjščini, kjer so odstranili vse poslikave, zazidali okrogla okna glavne fasade in jih nadomestili s kvadratnimi ter spremenili okenske odprtine kavarniškega dela. Slednjemu so na zahodni strani povečali obstoječ prizidek, povečali pa so tudi teraso pred kavarno. Tako preurejeno stavbo so več desetletij uporabljali predvsem za predvajanje kinematografskih predstav, nato pa so jo v devetdesetih letih 20. stoletja opustili in zaprli za javnost. Zanemarjeno stavbo so med letoma 1998 in 2000 temeljito prenovili. Pri tem so s pomočjo ohranjenih originalnih načrtov in starih fotografij skušali zlasti glavni fasadi vrniti nekdanjo podobo. Uničenih dekorativnih poslikav zaradi pomanjkljivosti historične dokumentacije niso obnovili, ampak so jih le nakazali z modro in belo toniranimi ploskvami. Obnovili so tudi kavarniški prizidek, ob njem pa zaradi uporabnih razlogov ohranili povečani nadstropni prizidek na zahodni strani. Na celotni stavbi so na zunanjščini in v notranjščini na osnovi stavbnih raziskav obnovili prvotno barvno podobo. Zunanjščina je takrat ponovno dobila prevladujoč okrast ton. V notranjščini so obnovili štukaturno okrasje in ponovno namestili kovinske ograje na balkonu dvorane. Po prenovi stavba rabi predvsem za prirejanje konferenc, simpozijev, seminarjev, podjetniških prezentacij, proslav, koncertov in sprejemov. V parterju dvorane je nameščenih 180 sedežev, na balkonu, v ložah in na galeriji pa je skupno še 120 sedežev. Stavbo upravlja ustanova Avditorij Portortorož.

 

Viri in literatura

Antonio Alisi, Pirano. La sua chiesa, la sua storia, Trieste okoli 1965

Stane Bernik, Koper, Izola, Piran. Organizem slovenskih obmorskih mest, Ljubljana 1968

Ettore Campailla, Trieste liberty, Trieste 1980

Brigita Jenko, Arhitektura Tartinijevega gledališča v Piranu, diplomska naloga na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Ljubljana 1991

Brigita Jenko, Arhitektura Tartinijevega gledališča v Piranu, Annales, 1992, 2, pp. 199-215

Brigita Jenko, Napoleone Cozzi a Pirano, v: Melania Lunazzi (ed.), Da Trieste alle Alpi. Napoleone Cozzi. Artista, Alpinista, Patriota. Acquerelli, fotografie, dipinti e disegni dal 1880 al 1916, razstavni katalog razstave v Palazzo Toppo Wassermann 1.4-3.6.2007, Travesio 2007, pp. 75-82, 97

P. Kandler, Pirano. Monografia storica, Parenzo 1879

Ivan Komelj, Piran, konservatorsko poročilo, Varstvo spomenikov, IX, 1962-1964, p. 234

L. Morteani, Pirano per Venezia, Trieste 1906

Jelka Pirkovič, Piran. Tartinijevo gledališče, v: Secesijska arhitektura v Sloveniji, Ljubljana 1997 (Dnevi evropske kulturne dediščine), pp. 136-138

Josip pl. Vancaš, O kazalištima, u državi Srba, Hrvata i Slovenaca, Novosti, 25-31, Zagreb 1929

Izvedbene načrte za gradnjo gledališča iz leta 1909 in starejše fotografije gledališke stavbe hrani Pomorski muzej Sergej Mašera v Piranu

Pokrajinski arhiv Koper – Enota Piran, Fond: Občina Piran, zbirka načrtov, škatla 1; Občins Piran, škatla 367

 

 

Avtor: Igor Sapač

Dodatni podatki

Podatki še niso vneseni.

Dodaj podatke.

Ime: ime bo objavljeno

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Prosim, vnesite podatke o gledališču, najman 10 znakov.

nineplusone=