enczsksiplhudeitsvhrespt
Nazaj v seznam Theatre database
EN | SI

Nekdanje Stanovsko gledališče v Ljubljani

Zgodovina gledališčaPrilogatehnični podatkiHistoric equipment

Pomembni dogodki

(Podrobnosti)1756 | Naročilo načrta za prezidavo
Po naročilu kranjskih deželnih stanov je ljubljanski arhitekt Candido Zulliani izdelal načrt in lesen model za prezidavo jahalnice v deželno stanovsko gledališče
(Podrobnosti)1765 | Začetek prezidave

Obsežno prezidavo jahalnice v gledališče so izvedli po novih načrtih takrat novopečenega deželnega arhitekta Lovrenca Pragerja (1720, Dunaj – 1791, Ljubljana). Gledališče so začeli graditi junija 1765 in ga dokončali v šestih mesecih. Zaradi pomanjkanja časa in denarja je bila gradnja izvedena dokaj površno in s cenenimi materiali.


(Podrobnosti)1788 | Prenova sedežne opreme
V parterju so neudobne klopi nadomestili z oblazinjenimi in z usnjem preoblečenimi sedeži.
(Podrobnosti)28. 12. 1789 | Prva predstava v slovenskem jeziku
Leta 1789 je bila uprizorjena prva gledališka predstava v slovenskem jeziku. To je bila veseloigra Antona Tomaža Linharta Županova Micka.
(Podrobnosti)1829 | Prva temeljita prenova
Stavba so na zunanjščini in v notranjščini prvič temeljito prenovili. Predelali so lože in na novo zgradili oder, ki je dobil tudi novo opremo.
(Podrobnosti)1845 | Druga temeljita prenova in posodobitev
Načrte za prenovo je naredil gradbeni mojster Johann Picco. Zunanjščina je dobila monumentalni videz, zgradili so nova prizidka s sanitarijami, stavba je dobila centralno ogrevanje. Povečali in prenovili so tudi avditorij.
(Podrobnosti)1881 | Namestitev železne protipožarne zavese

(Podrobnosti)17. 2. 1887 | Gledališče popolnoma pogori
V noči iz 16. na 17. februar 1887 je stavba deželnega gledališča v silovitem požaru popolnoma pogorela z vsem inventarjem vred. Kmalu po požaru so podrli še preostale obodne zidove.

Ljudje

(Podrobnosti)Lovrenc Prager |arhitekt
Poleg nekdanjega Stanovskega gledališča v Ljubljani so po njegovih načrtih zgradili številne pomembne zgradbe, zlasti v okolici Ljubljane. Med njegove pomembnejše stvaritve se uvrščajo cerkve v Tunjicah pri Kamniku, Gabrju pri Ljubljani in Petrovčah pri Žalcu, dvorci Novo Celje, Selo in Dol pri Ljubljani ter Boštanj in Praproče pri Grosupljem. Po zasnovi je bilo ljubljansko gledališče sorodno še danes ohranjenemu nekaj manjšemu in nižjemu nekdanjemu Rudniškemu gledališču v Idriji, ki so ga zgradili po letu 1769, morda prav tako po njegovih načrtih.

Johann Picco |arhitekt
Johann Gfall |slikar

Zgodovina

Ena prvih samostojnih gledaliških stavb na Slovenskem je nastala v drugi polovici 18. stoletja na vzhodnem robu današnjega Kongresnega trga v Ljubljani. Na tej lokaciji so v 17. stoletju zgradili deželno jahalnico, ki jo kažejo tudi Valvasorjeve vedute Ljubljane in Florjančičev zemljevid iz leta 1744. Jahalnica je nastala v bližini palače deželnega vicedoma pred vicedomskimi oz. fištamskimi mestnimi vrati, onstran z obrambnim jarkom zavarovanega severnega obzidja novotrškega dela Ljubljane. Bila je nizka pravokotna 3 × 5 osna stavba, ki jo je prekrivala dvokapna streha. Sorodno oblikovana jahalnica se je v Sloveniji ohranila v sklopu razsežnega grajskega kompleksa v Slovenski Bistrici.

 

Ljubljana pred drugo polovico 18. stoletja ni imela samostojne gledališke stavbe. Predstave potujočih skupin so uprizarjali zlasti v dvoranah večjih plemiških palač, dvorcev in samostanov.    V 18. stoletju se je število gledaliških gostovanj v Ljubljani iz leta v leto večalo. Javne predstave so takrat uprizarjali zlasti v mestni hiši (rotovžu) in deželni hiši (lontovžu). Deželni stanovi pa so občasno ponudili na voljo gledališkim predstavam tudi svojo jahalnico. Tako je jahalnica občasno približno deset let delovala kot tretje ljubljansko javno gledališko prizorišče.   Leta 1756 je ljubljanski arhitekt Candido Zulliani po naročilu kranjskih deželnih stanov izdelal načrt in lesen model za prezidavo jahalnice v deželno stanovsko gledališče. Z novim gledališčem so hoteli razbremeniti stare majhne dvorane v mestni hiši, deželni hiši in jezuitskem kolegiju, v katerih so do takrat uprizarjali gledališke igre. Gradnja pa se je pričela šele leta 1765, v času, ko so v Ljubljani pričakovali obisk cesarskega para. Do obiska nato sicer ni prišlo, saj je 18. avgusta 1765 nenadoma umrl Franc I. Štefan Lotarinški, soprog cesarice Marije Terezije. Gledališče so začeli graditi junija 1765 in ga dokončali v šestih mesecih. Zaradi pomanjkanja časa in denarja je bila gradnja izvedena dokaj površno in s cenenimi materiali. Obsežno prezidavo jahalnice v gledališče so izvedli po novih načrtih takrat novopečenega deželnega arhitekta Lovrenca Pragerja (1720, Dunaj – 1791, Ljubljana), ki je v tistem času gradil številne pomembne stavbe zlasti v okolici Ljubljane. Med njegove pomembnejše stvaritve se uvrščajo cerkve v Tunjicah pri Kamniku, Gabrju pri Ljubljani in Petrovčah pri Žalcu, dvorci Novo Celje, Selo in Dol pri Ljubljani ter Boštanj in Praproče pri Grosupljem. Pri izvedbi gradnje stanovskega gledališča v Ljubljani je kot stavbni izvedenec in gledališki nadzornik sodeloval tudi ljubljanski vedutist Joseph Leopold Wiser pl. Berg. Zahtevnejša slikarska dela v stavbi sta opravila dunajska slikarja kulis Johann Gfall in Mittermayer.

 

Baročno podobo nekdanjega stanovskega gledališča kažejo upodobitev G. Pajka, ki jo hrani Mestni muzej Ljubljana in načrti obstoječe stavbe, ki jih je decembra leta 1834 izdelala deželna gradbena direkcija in so danes shranjeni v Zgodovinskem arhivu Ljubljana. O nekdanji podobi pa pričajo tudi stari arhivski viri, ki jih je deloma objavil Dušan Ludvik. Baročno gledališče je ohranilo tloris nekdanje jahalnice, nadzidali pa so dve nadstropji in celoto prekrili s strmo štirikapno streho. Reprezentančna glavna fasada je bila poudarjena s trikotnim čelom in altano nad vhodnim portalom ter oblikovana v duhu umirjenega baročnega klasicizma. Nad rusticiranim pritličnim pasom so kolosalni pilastri s preprostimi kapiteli povezovali obe nadstropji, vogala pa sta bila členjena z rusticiranima trakovoma. Visoka okna v prvem nadstropju so bila opremljena s profiliranimi prekladami, okna v drugem nadstropju pa so bila manjša in kvadratne oblike. Celoto je zaključevalo nizko trikotno čelo, ki ga je krasilo iz štuka izdelano vitičevje. Velika lira na sredini je poudarjala namembnost stavbe. Druge fasade so bile utilitarno zasnovane in niso bile nadrobneje členjene. V notranjščini stavbe so si od glavnega vhoda zaporedno sledili vhodni del z osrednjo vežo in družabnima prostoroma, prostor za gledalce in oder. Notranja konstrukcija gledališča z ložami, hodniki, stopnišči in odrom je bila v celoti izdelana iz lesa; zidani so bili le zunanji obodni zidovi. Prostor za gledalce je obsegal parterni del s klopmi, sedemdeset lož v štirih etažah in galerijo na vrhu. Nekateri viri navajajo, da je gledališče lahko sprejelo zavidljivo število 850 ljudi, kar bi pomenilo približno desetino prebivalcev takratne Ljubljane. Natančnejša analiza ohranjenih načrtov iz leta 1834 pa kaže, da v gledališču sprva ni bilo več kot 400 sedežev in 200 stojišč. Odrni del gledališča je obsegal oder s pododrjem in v parterni del pomaknjeni manjši prostor za orkester. Vertikalna komunikacija v odrnem delu je bila urejena s pomočjo lestev, ki so omogočale dostop do mehanizmov za dvigovanje in spuščanje kulis. K tlorisu nekdanje jahalnice sta bila na zunanji strani dodana še dva prizidka, ki sta rabila za prostore v zaodrju, za garderobe nastopajočih in za skromne sanitarije. Prizidek na hrbtni strani stavbe so zaradi slabo nosilnega terena na nabrežju Ljubljanice zgradili na močnih lesenih pilotih. Po zasnovi je bilo ljubljansko gledališče sorodno še danes ohranjenemu nekaj manjšemu in nižjemu nekdanjemu rudniškemu gledališču v Idriji, ki so ga zgradili po letu 1769, morda prav tako po načrtih Lovrenca Pragerja. V stavbi je bila najbolj razkošno opremljena velika ali vladarska loža, ki je imela zavese, bila je prevlečena s plišem in je imela osem lestencev, 35 sveč ter je lahko nudila prostor osmim osebam. Za razsvetljavo gledališke dvorane so uporabljali 16 obstenskih svečnikov z enim ročajem in 14 svečnikov z dvema ročajema. Svetili so z lojenicami, ob slavnostnih priložnostih pa je bila dvorana razsvetljena z voščenkami. Oder je bil opremljen z osmimi svečniki s po šestimi svečami in tridesetimi različnimi svetilkami. V stranskih prostorih gledališke stavbe za glavno fasado sta bila v pritličju in prvem nadstropju kazina s kavarno in igralnica z biljardom. Iz ohranjenih virov je razvidno, da je leta 1775 gledališče premoglo okoli 100 enot gledaliških dekoracij in rekvizitov. Viri omenjajo kulise za rumeno in kitajsko sobo, ječo, vrt, dvorano, svetišče, gozd, mesto, kmečko hišo, pokrajino, morje z ladjami in breg s skalami, od rekvizitov pa med drugim vodnjak, naslikanega konja v naravni velikosti in šotore. V Gledališki stavbi je bilo tudi gasilsko orodje, ki je leta 1788 obsegalo 22 delov, od tega štiri brizgalne.

 

Gledališče so dali zgraditi krajnski deželni stanovi in je zato dobilo ime Stanovsko gledališče. Klopi v parterju so vsako leto oddajali v najem, večino lož pa so prodali ljubljanskim meščanom. Organizacijo je vodil gledališki odbor. Gledališče je imelo tudi direktorja, inšpektorja in knjigovodji. Poleg gledaliških in opernih predstav so v stavbi prirejali tudi plese, koncerte in druge prireditve. Stavbo so vzdrževali predvsem s prispevki lastnikov lož. Stavbe niso ogrevali. V prvih letih obstoja so v gledališču igrali skoraj izključno italijanske operne predstave, od konca 18. stoletja pa so bile čedalje pogostejše tudi nemške gledališke predstave. Leta 1789 je bila uprizorjena prva gledališka predstava v slovenskem jeziku; Anton Tomaž Linhart je 28. decembra pripravil uprizoritev svoje Županove Micke. Žal je ta uprizoritev slovenske predstave še dolgo ostala osamljen primer.

           

Gledališka stavba je bila že kmalu po izgradnji deležna različnih izboljšav. Leta 1788 so v parterju neudobne klopi nadomestili z oblazinjenimi in z usnjem preoblečenimi sedeži. Ti so bili zaklenjeni in so jih vsako leto oddajali v zakup s pomočjo dražbe. Leta 1829 je bila stavba na zunanjščini in v notranjščini prvič temeljito prenovljena. Takrat so predelali lože in na novo zgradili oder, ki je dobil tudi novo opremo. Med letoma 1845 in 1846 so gledališče drugič temeljito prenovili in posodobili. Na Wagnerjevi upodobitvi Ljubljane iz leta 1844 ima gledališče še prvotno podobo, na upodobitvi Antona Jurmana iz leta 1848 pa že kaže novo klasicistično zunanjščino. V Zgodovinskem arhivu Ljubljana so se ohranili načrti iz let 1843 in 1845, ki jih je pripravila Deželna gradbena direkcija, podpisal pa stavbni mojster Johann Picco. S prenovo in prezidavo je gledališko poslopje dobilo monumentalnejši značaj. Stara baročna fasada je dobila novo klasicistično preobleko. Ohranili so staro osnovno shemo z razporeditvijo okenskih in vratnih odprtin ter altano na dveh stebrih, nova pa je bila vsa drobna členitev. Fasado so poudarili z motivom velikih slepih arkad, ki so jih predirale pravokotne in polkrožne okenske odprtine. Široko trikotno čelo so zapolnili s kvalitetnim novim figuralnim štukiranim reliefom. Ambiciozno prenovljena fasada je bila ob leta 1827 prezidani Hohnovi (pozneje Souvanovi) hiši na Mestnem trgu 24 in leta 1837 dokončanem poslopju Kazine na Kongresnem trgu ena najkvalitetnejših arhitekturnih stvaritev klasicizma v Ljubljani. V notranjščini stavbe so na račun za polovico zoženih prostorov ob vhodni fasadi povečali prostor za gledalce. Zgradili so popolnoma novo leseno konstrukcijo z ložami v štirih etažah. Nekdanjo vrhnjo galerijo so ukinili, prostor v parterju pa se je skupaj s prostorom za orkester precej povečal. Celota je postala bolj prostorna, število mest za gledalce pa se ni bistveno povečalo. V vogalih prostora za gledalce so zgradili dve široki udobni polkrožno uviti stopnišči, dve dodatni manjši stopnišči pa so zgradili v dveh novih prizidkih, ki so jih dodali ob bočnih fasadah na zunanjščini stavbe. V prizidkih so uredili tudi nove sanitarije. Uredili so tudi nov sistem ogrevanja. Velikost odra se ni spremenila. Dvorano so razsvetljevali z enostavnimi plinskimi svetilkami in voščenimi svečami. Gledališče je tako dobilo podobo, ki je primerljiva s še ohranjenima nekaj mlajšima gledališkima dvoranama v Mariboru in na Ptuju.

 

Po požaru dunajskega Ringtheatra leta 1881 v katerem je življenje izgubilo tudi veliko ljudi, so v ljubljanskem gledališču namestili železno zaveso med odrom in avditorijem. Iz moške garderobe pa so uredili dostop po ozkih stopnicah do reke Ljubljanice. Kljub prizadevanjem, pa ti ukrepi niso mogli bistveno izboljšati požarne varnosti celotne stavbe. V noči iz 16. na 17. februar 1887 je stavba deželnega gledališča v silovitem požaru popolnoma pogorela z vsem inventarjem vred. Kmalu po požaru so podrli še preostale obodne zidove. Stavbišče je na javni dražbi leta 1888 odkupilo Filharmonično društvo in leta 1889 so tu začeli graditi stavbo današnje Slovenske filharmonije. Novo  monumentalno stavbo so v glavnem zgradili do leta 1891, povsem dokončali pa do leta 1898 po leta 1888 izdelanih načrtih arhitekta Adolfa Wagnerja iz Gradca, ki je med letoma 1873 in 1883 služboval v Ljubljani kot predstojnik gradbenega urada. Wagnerjeve načrte je med gradnjo deloma spremenil ljubljanski stavbenik Vilijem Treo.

 

Nova stavba filharmonije je v temeljnih razmerjih stavbnih mas na zunanjščini povzela oblike nekdanjega Stanovskega gledališča. Stavba ima neorenesančno razčlenjeno glavno fasado z zaokroženimi vogali, značilnimi za gledališke stavbe tedanjega časa. Pozneje so na fasadi pod medaljonom z liro namestili letnico 1701, ki spominja na ustanovitev Academie Philharmonicorum Labacensis. V stavbi so uredili eno večjo koncertno dvorano in manjšo dvorano, namenjeno koncertom komorne glasbe. Velika dvorana obsega osrednji del stavbe in sega skozi dve etaži. Njen odrski del na vzhodni strani je polkrožno sklenjen, stene pa so bogato razčlenjene s pilastri in venčnimi zidci. Sprva je imela stavba na obrečni vzhodni strani segmentno sklenjen zaključek, stranski krili pa sta bili podkleteni in pritlični. Leta 1937 so po načrtih arhitekta Jožeta Platnerja prenovili veliko dvorano in ji dodali balkon. Hkrati so na obrečni strani stavbe po idejnem predlogu arhitekta Jožeta Plečnika zgradili prizidek, ki je ustvaril novo podobo stavbe na vzhodni strani: valovita nagubana fasada z vazami in stebrišče v pritličju so povezali stavbo z rečnim obrežjem. Zaradi prizidka so zazidali nekaj oken v veliki dvorani. Leta 2001 so stavbo prenovili po načrtih Biroja 71 in pri tem zasteklili Plečnikovo stebrišče ob sprehajalni obrečni poti ter nadzidali stranski krili.

 

Viri in literatura

Peter Fister, Umetnost stavbarstva na Slovenskem, Ljubljana 1986, pp. 264-265

Sandra Horvat, Das Kaiser Franz Joseph-Jubiläumstheater in Laibach. 1911-1918. Diplomarbeit zur Erlangung des Magistragrades der Philosophie an der Philologisch-Kulturwissenschaftlichen Fakultät der Universität Wien, Wien 2006, pp. 28-32

Janez Kajzer, S tramovi podprto mesto, Ljubljana 1995, pp. 64-71

Darinka Kladnik, Ljubljanske metamorfoze, Ljubljana 1991, pp. 106-107

Silvester Kopriva, Ljubljana skozi čas, Ljubljana 1989, pp. 129, 133

Primož Kuret, Glasbena Ljubljana v letih 1899-1919, Ljubljana 1985

Dušan Ludvik, Nemško gledališče v Ljubljani do leta 1790, doktorska disertacija na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, Ljubljana 1957, pp. 35 ss.

Viktor Molka, s. v. Gledališke stavbe in prizorišča, Enciklopedija Slovenije, 3, Ljubljana 1989, p. 246

Nikolaus Pevsner, A history of building types, London 1976, pp. 63-90

Žorž Popović, Istorija arhitekture pozorišta, kazališta, gledališča i teatara  Jugoslavije i Evrope, Beograd 1986, pp. 378-379

Damjan Prelovšek, Deželna hiša v Ljubljani v poznem 18. stoletju, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v., XI-XII, 1974-76, pp. 312-313

Damjan Prelovšek, Ljubljanska arhitektura v prvi polovici 19. stoletja, Sinteza. Revija za likovno kulturo, 36-37, 1976. p. 53

Damjan Prelovšek, Ljubljanska arhitektura 18. stoletja, Zgodovina Ljubljane: prispevki za monografijo, Ljubljana 1984, p. 185

Damjan Prelovšek, Ljubljanski baročni arhitekt Candido Zulliani in njegov čas, Razprave I. razreda SAZU, XV 1986, pp. 69-134

Damjan Prelovšek, Prager, Enciklopedija Slovenije, 9, Ljubljana 1995, pp. 216-217

Peter Radics, Die Entwicklung des deutschen Bühnenwesen in Laibach. Kulturbilder anläßlich der Eröffnung des Kaiser Franz Joseph-Jubiläumstheaters. erster Teil, Laibach 1912, pp. 44 ss.

Igor Sapač, Baročni arhitekt Lovrenc Prager. Grajski opus, Ljubljana 2003, pp. 11-12

Igor Sapač, Lovrenc Prager, Baročni arhitekti na Slovenskem, Arhitektura 18. stoletja na Slovenskem, Katalog razstave v Arhitekturnem muzeju Ljubljana, Ljubljana 2007, pp. 259-260

Jože Sivec-Dragotin Cvetko, Opera in njena reprodukcija v Stanovskem gledališču v Ljubljani od leta 1790 do 1861, doktorska disertacija, Ljubljana 1966

Jože Sivec, Opera v Stanovskem gledališču v Ljubljani od leta 1790 do 1861, Ljubljana 1971 (Razprave in eseji ; 15)

Francka Slivnik, Gledališke zgradbe in prizorišča v Ljubljani do konca 19. stoletja, O nevzvišenem v gledališču, Ljubljana 1997, pp. 43-67

Viktor Steska, Naši stavbarji minule dobe, Zbornik za umetnostno zgodovino III.,1923, p. 8

Ivan Stopar, Joseph Leopold Wiser pl. Berg. Ljubljanski vedutist, kaligraf in miniaturist, Ljubljana 1991, p. 7

Ivan Stopar, Sprehodi po stari Ljubljani, Ljubljana 1992, pp. 152-153

Ivan Stopar, Ljubljanske vedute, Ljubljana 1996, pp. 25, 59, 71, 120, 128, 141

Stanko Škerlj, Italijanske predstave v Ljubljani od XVII. do XIX. stoletja, Kronika slovenskih mest, I, 1934, pp. 98-105, 179-185

Stanko Škerlj, Italijanske predstave v Ljubljani do zgraditve Stanovskega gledališča (l.1765.), Kronika slovenskih mest, I, 1934, pp. 277-287

Stanko Škerlj, Italijanske predstave v Ljubljani po zgraditvi Stanovskega gledališča (l. 1765.), Kronika slovenskih mest, II, 1935, pp. 48-51, 107-110, 200-203, 281-285.

Stanko Škerlj, Zadnja faza italijanskega gledališča v Ljubljani, Kronika slovenskih mest, III, 1936, pp. 172-178, 228-240

Stanko Škerlj, Italijanske predstave v Ljubljani od XVII. do XIX. stoletja, Ljubljana 1936

Stanko Škerlj, O jezuitskem gledališču v Ljubljani, Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja, 10, Ljubljana 1967

Stanko Škerlj, Italijansko gledališče v Ljubljani v preteklih stoletjih, Ljubljana 1973 (Dela / Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za filološke in literarne vede; 26)

Nace Šumi, Ljubljanska baročna arhitektura, Ljubljana 1961, pp. 138-139

Nace Šumi, Arhitektura 18. stoletja na Slovenskem, Katalog razstave v Arhitekturnem muzeju Ljubljana, Ljubljana 2007, pp. 205-206, 215

Anton Trstenjak, Slovensko gledališče, Ljubljana 1892

Vlado Valenčič, Ljubljansko stavbeništvo od srede 19. do začetka 20. stoletja, Kronika, 1970/3, p. 141

Gojko Zupan, Drama prostora in stavbarjev, Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja, št. 74/75, letnik 36,Ljubljana 2000, pp. 9-10

Največje število upodobitev in fotografij Stanovskega gledališča pred , med in po požaru hrani Mestni muzej Ljubljana.

Načrte Stanovskega gledališča iz 19. stoletja (1834, hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana.

Dve leseni maketi Stanovskega gledališča hrani Slovenski gledališki muzej.

 

 

Avtor: Igor Sapač

Dodatni podatki

Podatki še niso vneseni.

Dodaj podatke.

Ime: ime bo objavljeno

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Prosim, vnesite podatke o gledališču, najman 10 znakov.

sevenplusfive=