enczsksiplhudeitsvhrespt
Nazaj v seznam Theatre database
EN | SI

Mestno gledališče Ptuj

alias Narodno gledališče (1945 - 1946), Stadt Theater (1896 - 1945), Städtisches Comödienhaus (1786 - 1896), Mestno gledališče Ptuj (od leta 1956), Okrajno gledališče (? - 1956), Ljudsko gledališče (1946 - 1947), Sindikalno gledališče (1947 - ?)
Zgodovina gledališčaPrilogatehnični podatkiHistoric equipment

Pomembni dogodki

(Podrobnosti)1786 | Gledališče je bilo zgrajeno

 


(Podrobnosti)1798 | Najstarejši ohranjen letak za predstavo
Datum in naslov prve predstave nista znana.
(Podrobnosti)1828 | V gledališču že deluje stalna gledališka družina

(Podrobnosti)1829 | Stavbo prvič temeljito prenovijo

(Podrobnosti)1848 | Preureditev zunanjščine

(Podrobnosti)1854 | Popolna prenova notranjosti

Med drugim so naredili sistem ogrevanja s toplim zrakom. Tega leta tudi postane umetniški vodja gledališča Johann Nepomuk Köck.


(Podrobnosti)1892 | Začetek preurejanja zunanjščine
Načrte za prenovo je naredil arhitekt Rudolf Klotz. Stavbi so dozidali mogočno pročelje. Dela so bila zaključena leta 1896.
(Podrobnosti)1938 | Avantgardno gledališče

V času od 1938 do 1941 je režiser Fran Žižek na povabilo pisatelja in tajnika ter dramaturga Dramatičnega društva na Ptuju Antona Ingoliča le s pomočjo enega poklicnega igralca zasnoval avantgardno gledališče. Glede na naprednost in kvaliteto so bile Žižkove predstave v tistem obdobju med najpomembnejšimi v Sloveniji.


(Podrobnosti)1942 | Odstranitev vhodnega pročelja
Nacisti so odstranili celotno glavno pročelje. Načrte za prenovo je naredil arhitekt Tasilo von Müller.
(Podrobnosti)2007 | Popolna prenova, vključno z obnovo vhodnega pročelja

Ljudje

Fran Žižek |režiser
Johann Nepomuk Köck |gledališki režiser

Zgodovina

Ptuj velja za eno najstarejših mestnih naselbin v Sloveniji. Srednjeveško mesto se je razvilo na ostankih mogočnega antičnega mesta, ki se je nekoč raztezalo na obeh bregovih reke Drave. Gledališka stavba je nastala v središču srednjeveške urbane zasnove, tik ob kompleksu prastare župnijske in proštijske cerkve sv. Jurija. Na tej lokaciji je do požara sredi 18. stoletja stalo poslopje proštije. Po starem izročilu je gledališko poslopje nastalo leta 1786; 24. novembra 1886 so slavnostno proslavili stoto obletnico delovanja gledališča z veseloigro Zapor. Gledališče je dalo zgraditi ptujsko in okoliško plemstvo s podporo meščanstva. Kljub številnim poznejšim predelavam je stavba še danes najlepši primer manjšega baročnega mestnega gledališča na Slovenskem. Poslopje dominantno zaključuje osrednjo mestno cestno povezavo od zahoda proti vzhodu in stoji ob prehodu iz osrednjega mestnega trga, imenovanega Slovenski trg, proti Murkovi ulici.

 

V gledališču imenovanem "Städtisches Comödienhaus" so v 18. in 19. stoletju uprizarjali predstave nemških in italijanskih potujočih komedijantov in gledaliških skupin, ki so sicer v mesto prihajale že od začetka 18. stoletja. Z izgradnjo gledališke stavbe je bilo omogočeno organiziranje prvih pravih gledaliških sezon. Najstarejši ohranjeni letak, ki priča o delovanju ptujskega gledališča, je bil natisnjen leta 1798. Gledališke skupine so bile v času nemškega gledališča v mestu prisotne leto ali več, nato pa so odpotovale dalje. Prihajale so zlasti iz Maribora, Celja in Varaždina. Predstave teh večinoma poklicnih igralskih skupin so bile sicer na nivoju drugih diletantskih predstav. Zahtevnejši gledalci so zato obiskovali gledališke predstave zlasti v štajerski deželni prestolnici Gradcu. 

 

Ob gradnji gledališke stavbe so najbrž uporabili ostanke zidov pogorele proštije. Na to kaže nepravilna tlorisna zasnova, ki se prilagaja srednjeveški urbanistični zasnovi mesta. Enonadstropna stavba je prislonjena na pobočje nizke vzpetine s kompleksom župnijske cerkve. Zgrajena je na podolžnem pravokotni talni ploskvi, ki je na severovzhodnem vogalu poševno prisekana. Prvotno podobo gledališča je mogoče rekonstruirati zlasti s pomočjo analize obstoječe stavbne zasnove, franciscejskega katastra iz leta 1824, načrtov iz leta 1848 in iz konca 19. stoletja, ki jih hrani Zgodovinski arhiv Ptuj in fotografije iz časa pred letom 1892. Na franciscejskem katastru je stavba označena kot zaporedno nanizan sestav dolgega širšega vzhodnega dela na trapezasti talni ploskvi in ožjega zahodnega dela na domala kvadratni tlorisni ploskvi. To zasnovo je najbrž dobila že v 18. stoletju in jo ohranila do konca 19. stoletja. Napol v pobočje vzpetine vkopani pritlični del je do danes ohranil vrsto sedmih manjših banjasto obokanih prostorov, ki so najbrž nastali že v 17. stoletju. V virih je izpričano, da so te prostore že v 19. stoletju oddajali v najem kot trgovske lokale. Sedanje velike polkrožno sklenjene odprtine so nastale sočasno z okni nadstropja leta 1848, kar kažejo ohranjeni stari načrti iz 19. stoletja. Gledališke prostore so leta 1786 zgradili nad starejšim obokanim pritličjem. Površino so razdelili na dela za občinstvo in oder. Oba dela sta imela približno enaki kvadratni tlorisni ploskvi, v vzhodnem delu pa so bili za odrom umeščeni še pomožni prostori. Notranja konstrukcija dvorane je bila v celoti lesena. Parter je bil na zahodni strani polkrožno zaključen in najbrž že od vsega začetka obdan z ložami v dveh etažah. Na vzhodni strani se je na prostor za občinstvo navezoval enako širok in razsežen prostor odra. Ta je bil za razliko od ravno stropanega prostora za občinstvo zaradi potrebe po premikanju kulis odprt proti ostrešju. Gledališče je imelo sprva le en vhod z zahodne strani. Vse kaže, da so starejšemu poslopju leta 1786 na zahodni strani prizidali prizidek na kvadratni tlorisni ploskvi in v njem uredili vhodno vežo gledališča. Iz prizidka je bila dostopna gledališka dvorana. Parter je bil po izročilu dostopen skozi dva prehoda, levo in desno ob osrednji loži. Garderobe za igralce so bile umeščene v trikotnem vzhodnem obokanem zaključku stavbe. Ptujsko mestno gledališče je imelo torej v 18. in 19. stoletju podobno zasnovo kot baročna stavba rudniškega gledališča v Idriji. Glavne značilnosti zasnove baročne gledališke dvorane so se ohranile vse do zadnje predelave stavbe leta 2007.

 

Iz ohranjenih virov je mogoče razbrati, da je leta 1828 v gledališču že delovala stalna gledališka družina, od leta 1832 pa so izpričana občasna gostovanja mariborskega nemškega gledališča. Leta 1829 so gledališko stavbo prvič temeljito prenovili, vendar pa se pri tem baročna zasnova ni bistveno spremenila. Takrat so skodle na strehi zamenjali z opečno kritino in tako poskrbeli tudi za večjo varnost pred požari. Leta 1848 so v klasicističnih oblikah prezidali zunanjščino stavbe in na novo razporedili okenske odprtine na južni fasadi. Najbrž so takrat deloma preoblikovali 3 × 2 osni vhodni del s trikotnim čelom na zahodni strani. Naslednja večja prenova je bila izvedena leta 1854, ko je vodenje gledališča prevzel ambiciozni direktor Johann Nepomuk Köck. Takrat so iz vhodne veže uredili nove dostope do lož in na balkon. Višino vrhnjih lož so dvignili, na novo pa uredili tudi spodnjih štirinajst lož. V dvorani so namestili nove sedeže, v osrednji loži pa postavili fotelje. Stare lončene peči so nadomestili s sistemom ogrevanja s toplim zrakom. Notranjost gledališke dvorane so preslikali in lože opremili z belimi, zlatimi in rdečimi tekstilnimi oblogami. Pred odrom so poglobili prostor za orkester in ustvarili prostor za dvajset godbenikov. Oder so opremili s šestimi popolnoma novimi garniturami kulis z dvanajstimi dekoracijami in z obsežnim vrviščem za hitro izmenjevanje scen. Pod odrom so namestili posebno napravo za dviganje in spuščanje igralcev, ki so jo uporabljali zlasti pri čudežnih in pravljičnih prizorih. Za odrom so v obokanih prostorih ločili garderobo za moške in ženske. Tako prenovljeno gledališče so svečano odprli 20. novembra 1854.

 

Med letoma 1892 in 1896 so gledališče ponovno prenovili. Takrat je osrednja pozornost veljala preoblikovanju zunanjščine, ki je bila v primerjavi z notranjščino skromna in neugledna. Dunajski arhitekt Rudolf Klotz je izdelal več predlogov za dozidavo mogočnega pročelja in preddverja k obstoječi stavbi na zahodni strani. Načrti so se ohranili v Zgodovinskem arhivu Ptuj. Starejši predlogi so predvidevali gradnjo enoetažne fasade, ki bi se zaključevala z visokim trikotnim čelom v maniri nemške renesanse. Arhitekt se je pri izbiri rešitve po lastnih navedbah skušal prilagoditi historični okolici. Upošteval je zlasti mogočni bližnji stavbi mestnega stolpa in župnijske cerkve. Naposled so izvedli monumentalno fasado v kombinaciji renesančnih in klasicističnih elementov. Fasado, ki je za eno etažo presegla višino gledališke stavbe, so poudarili z visoko stebriščno lopo s štirimi dorskimi stebri in trikotnim čelom na vrhu. Na vrh pročelja so postavili kip muze tragedije Melpomene, oziroma po drugih navedbah kip boginje Talije, zaščitnice gledališke umetnosti. Pročelje je bilo opremljeno z napisom Stadt Theater, grbom mesta Ptuj in dvema figuralnima reliefoma s prizori iz nemških tragedij in komedij ob straneh. Kip in reliefa so bili v nasprotju s strogo klasicistično zasnovo fasade neobaročno oblikovani. Arhitekt Klotz je dekorativno in figuralno plastiko priskrbel iz enega od številnih dunajskih kiparskih podjetij. Prefabricirani arhitekturni elementi so bili delo avstrijskih in moravskih proizvajalcev. Južno fasado stare gledališke stavbe so z manjšimi posegi prilagodili podobi nove zahodne fasade. Osrednji mestni trg je z novim gledališkim pročeljem dobil veličasten zaključek na jugovzhodnem vogalu, gledališka stavba pa je postala v prostoru bolj prepoznavna. Monumentalna podoba pročelja ob Orfejevem spomeniku in visokem Mestnem stolpu je bistveno zaznamovala podobo mestnega središča. Notranjščine stavbe takrat niso bistveno spremenili.

 

V gledališču so do razpada habsburške monarhije ob koncu leta 1918 uprizarjali predstave izključno v nemškem in italijanskem jeziku. Leta 1919 je stavbo prevzela ptujska Podružnica Mariborskega dramatičnega društva, ki se je leta 1920 osamosvojila in začela snovati poklicno gledališče. 26. januarja 1919 so člani Dramatičnega društva prvič nastopili na deskah ptujskega Mestnega gledališča z Desetim bratom Josipa Jurčiča. Ptujsko gledališče je umetniški vrh doseglo med letoma 1938 in 1941, ko je mladi režiser Fran Žižek na povabilo pisatelja in tajnika ter dramaturga Dramatičnega društva na Ptuju Antona Ingoliča le s pomočjo enega poklicnega igralca zasnoval avantgardno gledališče. Glede na naprednost in kvaliteto so bile Žižkove predstave v tistem obdobju med najpomembnejšimi v Sloveniji.

 

Gledališče je prenehalo delovati po nemški okupaciji Jugoslavije aprila 1941. Nacisti so neposredno po začetku vojne predvsem zaradi propagandnih razlogov začeli snovati načrte za temeljito preureditev gledališč v Mariboru, Celju in na Ptuju, ki naj bi tudi z novo arhitekturno podobo dobila povsem nemški značaj. Na ptujski gledališki stavbi je bilo moteče predvsem z dekorativnimi elementi preobloženo glavno pročelje. Med letoma 1941 in 1942 so zato z njega odstranili vse dekorativne in kiparske elemente, pa tudi stebriščno lopo in visoko trikotno čelo. Pri teh posegih ni šlo tako kot v primeru celjskega Narodnega doma za uničenje slovenskega nacionalnega simbola, ampak za odstranitev historistične arhitekture, ki je bila v obdobju nacizma in modernistične arhitekture izrazito nemoderna in zaradi razdrobljenosti in dekorativnosti političnoideološko neprimerna. Nacisti so si prizadevali gledališču kot eni od osrednjih javnih stavb v mestu nadeti nemškemu mestu primerno podobo. S tem posegom so hkrati po svoji meri ustrezno preoblikovali tudi podobo osrednjega mestnega trga. Po odstranitvi vseh motečih elementov pa stavbi niso skušali dati videza nepomembne arhitekture. Opazno je bilo prizadevanje, da bi stavba dobila podobo v skladu z estetiko, ki so jo propagirali nacisti. Stavba je nad pročeljem kod nadomestilo za odstranjeno visoko čelo dobila strmo nečlenjeno štirikapno opečno streho, fasado pa so razčlenili s strogimi geometričnimi ornamenti. Načrte za novo pročelje je izdelal arhitekt Tasilo von Müller, dela pa je izvedel mestni gradbeni mojster Wilhelm Dengg. Notranjščina je ob teh posegih ostala domala nedotaknjena; v dvorani so odstranili nekatere dekorativne elemente in izvedli nekaj manj obsežnih funkcionalnih predelav. Tako prenovljeno poslopje so slovesno odprli 17. 11. 1942 s predstavo nemškega gledališča iz Maribora Kabinettskrise in Ischl.

 

Gledališče je med letoma 1941 in 1942 dobilo podobo, kakršno je ohranilo do leta 2007. Osrednji del glavne fasade je bil poudarjen s poglobitvijo in opremljen s polkrožno sklenjenim portalom, profiliranim venčnim zidcem in tremi manjšimi pravokotnimi okni v nadstropju. Severni in južni del glavne fasade sta v pritličju ohranila polkrožno zaključeni okni s slepima balustradnima parapetnima ograjama in trikotnima čeloma. Fasado je zaključeval dekorativni konzolni venec. Sedem osna južna fasada stavbe vzdolž Murkove ulice je bila enonadstropna in opremljena s polkrožno sklenjenimi vratnimi odprtinami v pritličju. Severna fasada je bila utilitarno zasnovana in opremljena le z vrati zaodrja, zasilnimi izhodi iz dvorane in v vhodnem delu z vrati, skozi katera je bil preko železnega polžastega stopnišča mogoč dostop v zgornjo etažo vhodnega dela in v kletno etažo stavbe. V kletnih prostorih so bili različni prodajno-gostinski lokali, dostopni iz Murkove ulice, v delu kleti pa je bila tudi kurilnica.

 

Slovenci so predelavo zunanjščine gledališke stavbe med drugo svetovno vojno sprejeli kot okrnitev slovenskega nacionalnega simbola, čeprav je veljalo do leta 1918 ptujsko gledališče za nemško ustanovo in so obsežno prenovo med letoma 1892 in 1896 izvedli Nemci. Spomin na podobo fasade gledališča pred predelavo leta 1941 je med prebivalci Ptuja ostal živ še dolgo po koncu vojne. Že leta 1952 je projekt arhitekta Branka Kocmuta in kiparja Jakoba Savinška za ureditev Slovenskega trga na Ptuju s postavitvijo novega spomenika narodnemu heroju Jožetu Lacku predvidel, da pročelje gledališča ponovno dobi stebriščno lopo pred vhodom. Projekt je sicer predvidel, da bi bila nova stebriščna lopa postavljena ekscentrično glede na osrednjo os fasade, kar je ustrezalo načelom modernistične arhitekture. Do izvedbe predloga zaradi pomanjkanja volje in finančnih sredstev ni prišlo. Predelano pročelje so zgolj na novo prebarvali. Leta 1955 so pred pročeljem gledališča na visokem kvadrastem podstavku, obloženim s kamnitimi ploščami, postavili monumentalno bronasto plastiko narodnega heroja Jožeta Lacka (1894-1942), ki jo je izdelal kipar Jakob Savinšek (1922-1961). Ta spomenik so leta 1992 v evforičnem obdobju po osamosvojitvi Slovenije prenesli na opuščeno Staro mestno pokopališče, kjer pa nima več svojega urbanističnega pomena.

 

Leta 1945 se je nekdanje Mestno gledališče preimenovalo v Narodno gledališče, leta 1946 v Ljudsko gledališče, leta 1947 v Sindikalno gledališče Ptuj, nato v Okrajno gledališče Ptuj, leta 1956 pa ponovno v Mestno gledališče Ptuj. V sezoni 1949/50 so v gledališču prvič potekale avdicije za izbiro poklicnih igralcev. Gledališče je takrat postalo polpoklicno, leta 1955 pa je dobilo status poklicnega gledališča in ga obdržalo do marca 1959. Poklicni igralci so se takrat poslovili s Herbertovo komedijo Vsakih sto let v Gregorčevi režiji. Po letu 1959 je gledališka stavba rabila za uprizoritve predstav ljubiteljskega in pozneje polpoklicnega gledališča. Od leta 1995 v stavbi, ki je v lasti Mestne občine Ptuj, ponovno deluje poklicno gledališče.

 

Po letu 1989, ko so na Ptuju stekla z velikim emocionalnim nabojem podkrepljena prizadevanja za ponovno gradnjo glavne fasade in ladje med bombnim napadom leta 1945 porušene minoritske cerkve, je oživela tudi ideja za obnovo historistične podobe pročelja gledališke stavbe. Podobno kot je obnova leta 1945 porušene dresdenske cerkve Frauenkirche po letu 1990 sprožila željo po ponovnih gradnjah vrste med drugo svetovno vojno in po njej podrtih arhitekturnih spomenikov po vsej Nemčiji in tudi v drugih državah Vzhodne Evrope, so imela na Ptuju velik vpliv prizadevanja za ponovno gradnjo minoritske cerkve. A obnove historistične podobe pročelja gledališča ne gre pripisati samo vplivu ponovne gradnje minoritske cerkve. Pročelje gledališča ni bilo samo dekorativen element, ampak je imelo tudi velik pomen kot nacionalni simbol oz. kot dosežek, ki so ga uničili nacisti med okupacijo. Velik del prebivalcev Ptuja je izgubo gledališkega pročelja doživljal kot krivico, ki so jo zagrešili okupatorji. Umetnostni zgodovinarji in konservatorji pa so predlog za ponovno gradnjo pročelja sprejemali veliko bolj zadržano od predloga za ponovno gradnjo fasade minoritske cerkve. Šlo je za historistično fasado, ki je bila z vidika klasičnih umetnostnih zgodovinarjev dojeta kot predimenzioniran pompozen tujek v okviru predhistoristične pozidave ob osrednjem mestnem trgu. Leta 2005 je bil na arhitekturnem natečaju izbran predlog arhitekturnega biroja Plan B iz Maribora, ki je predvideval samo delno obnovo gledališkega pročelja ob upoštevanju historistične oblike. Tudi spomeniška služba je nasprotovala izdelavi doslednega posnetka neoklasicistične fasade, saj za izdelavo kopije ali faksimila naj ne bi bilo na razpolago dovolj natančnih podatkov. Končana odločitev o obliki obnovljenega pročelja pa je bila naposled sprejeta na podlagi proučitve mnenja širše javnosti, saj bi sleherna rešitev bistveno spremenila podobo osrednjega trga v starem mestnem jedru. Junija 2006 je bila sprejeta odločitev, da se gledališko pročelje obnovi v obliki faksimila leta 1941 uničenega pročelja ob doslednem upoštevanju na starih fotografijah dokumentirane nekdanje historistične podobe. Leta 2007 so rekonstrukcijski poseg tudi izvedli. Pročelje so skušali oblikovati kot natančen posnetek nekdanje podobe. Zaradi pomanjkanja podatkov pa niso ponovno izdelali kiparskih dekoracij. Stebre pred vhodom so ponovno izdelali iz peščenjaka, dekorativne elemente pa so izdelali iz sodobnih umetnih materialov. Žal pri odločitvi za obnovo historistične oblike pročelja ni bilo upoštevano dejstvo, da je imela oblika pročelja iz leta 1942 veliko dokumentarno in zgodovinsko vrednost. Pročelje iz leta 1942 je bilo v slovenskem merilu edinstveno in je bilo eden redkih ohranjenih dokumentov ambicioznejšega preoblikovanja historistične arhitekture iz obdobja nacizma. 

 

Hkrati z obnovo glavne fasade so leta 2007 izvedli predelavo celotne gledališke stavbe. Spomeniška služba je pred izvedbo del terjala, da se ne glede na način obnove pročelja ohrani avtentična zasnova notranjščine s podkvasto zaključeno dvorano, ki je bila edini na Slovenskem ohranjeni primer zasnove manjše baročne dvorane mestnega gledališča. V leta 2005 izdelanem konservatorskem programu je bilo zapisano temeljno načelo, ki naj bi bilo vodilo pri prenovi celotne stavbe: »Dovoljeni so posegi, ki bodo ohranili in prezentirali njegovo vsebino in stavbno substanco, oziroma bodo objektu ter mestu s posegi povečali njegovo spomeniško pričevalnost.« Ta zahteva je bila oprta na dejstvo, da je bila gledališka stavba vpisna v register slovenske kulturne dediščine z evidenčno številko 15298, in da se je nahajala znotraj z Odlokom o razglasitvi nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju Občine Ptuj (Uradni vestnik občin Ormož in Ptuj št. 35/89, pod št. 1.2.0.0001.) zavarovanega historičnega mestnega jedra Ptuj. Zaradi različnih razlogov zahteve spomeniške službe pri prenovi notranjščine gledališke stavbe niso bile upoštevane. Med gradbenimi deli so tako odstranili celotno notranjo konstrukcijo gledališča in jo nadomestili z novo zasnovo, ki je domala v celoti zabrisala nekdanjo baročno zasnovo. Odstranili so vse stropne konstrukcije, streho, ostrešje, stopnišča, predelne zidove, stavbno pohištvo, tlake, dvoetažne lože in oder. Ostali so samo obodni zidovi, ki so jih nadzidali za 80 cm. V tako izčiščeni lupini so uredili novo gledališko dvorano na historičnem podkvastem tlorisu. Na nekdanjo zasnovo baročne gledališke dvorane spominja le še longitudinalna zasnova dvorane in do neke mere tudi polkrožno sklenjeni balkon, ki je nadomestil nekdanje lože. Dvorana je oblikovana v minimalistični maniri in obdana z lesenimi oblogami. Za obnovljeno glavno fasado so umestili novi dvoramni stopnišči v jekleni in stekleni konstrukciji, ki vodita na balkon. Neposredno po končani prenovi gledališke stavbe se je izkazalo, da ima nova zasnova vrsto funkcionalnih pomanjkljivosti in da z novega balkona ni mogoča dobra vidljivost dogajanja na odru.

 

V okvir ptujskega gledališkega kompleksa sodi tudi stavba s hišno številko Slovenski trg 12, ki stoji severovzhodno od baročne gledališke stavbe. To poslopje je bilo kot kaplanija zgrajeno leta 1738 na pogorišču meščanske hiše tik ob pokopališču župnijske cerkve. To je pritlična desetosna prostostoječa stavba, ki jo prekriva opečna dvokapna streha, na krajših stranicah prirezana na čop. Stavbo je gledališče dobilo v uporabo po drugi svetovni vojni. V pritličju so uredili pisarniške in delovne prostore, v kleti pa večnamenski prostor.

 

Viri in literatura

Fran Alič–Jože Rojic, Gledališka kronika 1912-1952, Ptuj 1952

Arhitekt. Revija za arhitekturo, urbanizem in oblikovanje izdelkov, št. 15, 1954, pp. 26-27

Andreja Babšek, Kratka zgodovina ptujskega gledališča, Dialogi, Letnik 36, št. 3/4, 2000, pp. 59-68

Andreja Babšek, Mejniki v razvoju ptujskega gledališča. 1918-1958, Ptuj 2001 (Zbirka Zgodovina ptujskega gledališča)

Marjeta Ciglenečki, Ptuj na starih vedutah, razstavni katalog Pokrajinskega muzeja Ptui, Ptuj 1983, 1989

Marjeta Ciglenečki, Ptuj. Najlepši pa je zame Ptuj, Maribor 1995, pp. 56, 62, 65

Marjeta Ciglenečki, Nesrečne rekonstrukcije, Umetnostna kronika, 17, 2007, p. 1

Marjeta Ciglenečki, Ptuj. Starodavno mesto ob Dravi, Maribor 2008

Iva in Jože Curk, Ptuj, Ljubljana 1970, pp. 61, 132, 133

Jože Curk, Ptuj in njegovi kulturnozgodovinski spomeniki, Poetovio-Ptuj 69-1969. Zbornik razprav ob tisočdevetstoletnici, Maribor 1969, p. 174

Jože Curk, Mali grad na Ptuju, Ptujski zbornik,  6, 1996, pp. 441-461

Andreja Čelan, Odrske deske na Ptuju (med leti 1958-1994) v luči lokalnega tednika, diplomsko delo na oddelku za Sociologijo Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, Maribor 2003

Slavko Desetak, Gledališka dejavnost v Ptuju, Gledališki list Okrajnega gledališča Ptuj, leto V., sezona 1954/55, pp. 37-46, 71-76, 112-125, 177-183, 217-221, 264-268

Slavko Desetak, Gledališka dejavnost v Ptuju, Gledališki list Okrajnega gledališča Ptuj, leto VI., sezona 1955/56, pp. 16-17, 42-44, 66-73, 92-93, 131-136, 155-180

Slavko Desetak, Gledališko pročelje Mestnega gledališča v Ptuju, Gledališki list Okrajnega gledališča Ptuj, leto VII., sezona 1956/57, št. 1, pp. 12-16

Jože Gregorc, Načrtovana preureditev pročelja gledališke stavbe, Gledališki list Okrajnega gledališča Ptuj, leto V., sezona 1954/55, p. 62

Marlenka Habjanič, Gledališče Ptuj. Slovenski trg 12  in Slovenski trg 13. Konservatorski program, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Območna enota Maribor, Maribor maj 2005, tipkopis   

Marlenka Habjanič, Ptuj-Mestno gledališče, Varstvo spomenikov, XLIII/2007 Poročila, 2007, pp. 180-181

Andrej Hrausky-Jurij Kobe, Atelier Arhitekti, Ljubljana 2007, zloženka Gledališče Ptuj

Irena Mavrič, Ptujsko gledališče 1786-1958, Ptuj 1988 (razstavni katalog, Pokrajinski muzej Ptuj)

Janez Mikuž, Orfejev spomenik Ptuj, Dnevi evropske kulturne dediščine. Kulturne poti 1999.Vodnik po spomenikih, Ljubljana 1999, p. 122

Franc Milošič, Ptujsko gledališče pričakuje obnovo. Varuhi dediščine se ne strinjajo z načrtovalci, Delo, 3. 3. 2006, p. 6

Franc Milošič, Ptujsko gledališče bodo obnovili. Neoklasicistični portal bo!, Delo, 8. 6. 2006, p. 6

Viktor Molka, s. v. Gledališke stavbe in prizorišča, Enciklopedija Slovenije, 3, Ljubljana 1989, p. 246

Franc Obal, Arhitektura historicizma in secesije v Prekmurju, Murska Sobota 2002, p. 47

Slavko Pezdir, Prenovljeno ptujsko gledališče, Delo, 14. 12. 2007, p. 23

Slavko Podbrežnik, Ptujsko gledališče pred drugo fazo obnove, Večer, 6. 2. 2007, p. 25

Igor Sapač, Rekonstrukcijski posegi v historičnih urbanih naselbinah na Slovenskem, doktorska disertacija na Oddelku za Umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2008, pp. 655-657

Samo M. Strelec, Deset gledaliških let na prelomu tisočletja. 1992-2002, Ptuj 2003 (Zbirka Zgodovina ptujskega gledališča)

Kristina Šamperl-Purg (ur.), Ptuj in okolica na razglednicah. 1891-1945, Ptuj 1997, pp. 69-71

Mihael Toš, Zgodovina nemškega gledališča na Ptuju, 1786-1918, magistrsko delo na Oddelku za germanistiko z nederlandistiko in skandinavistiko, katedra za novejšo nemško književnost, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2004 (mentorica Mira Miladinović-Zalaznik)

Miha Zelenik, Prenova in razširitev ptujskega gledališča, diplomska naloga na Fakulteti za Arhitekturo Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2005

Sonja Žitko, Historizem v kiparstvu 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1989, pp. 50-51

Velik del arhivskega gradiva v zvezi z gledališko stavbo na Ptuju hrani Zgodovinski arhiv Ptuj

- načrt obstoječega stanja gledališča iz leta 1848

- načrti, zapiski in  dopisi arhitekta Rudolfa Klotza, Wien, Mostgasse 8a, ter drugih izvajalcev v Zgodovinskem arhivu Ptuj v zvezi s prezidavo gledališča ob koncu 19. stoletja (SI ZAP5, Mestna občina Ptuj, škatla 70, akt: 454-5-1896)

 

 

Avtor: Igor Sapač

Dodatni podatki

Podatki še niso vneseni.

Dodaj podatke.

Ime: ime bo objavljeno

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Prosim, vnesite podatke o gledališču, najman 10 znakov.

nineplusthree=