enczsksiplhudeitsvhrespt
Nazaj v seznam Theatre database
EN | SI | IT

Gledališče Koper - Teatro Capodistria

Zgodovina gledališčaPrilogatehnični podatkiHistoric equipment

Pomembni dogodki

(Podrobnosti)1647 | Prva gledališka stavba v Kopru
Leta 1647 je književna akademija Accademia de` Risorti na svojem sedežu v hiši Grison na Belvederju, na severnem koncu sedanje Verdijeve ulice uredila javno akademsko gledališče.
(Podrobnosti)18. stoletja | Gledališče preselijo na sedanjo lokacijo
Gledališče so preselili približno sredi 18. stoletja.
(Podrobnosti)1779 | Matteo Furlanetto je poslikal odrsko zaveso

(Podrobnosti)1907 | Ustanovljen je bil Dramski skup Istra

(Podrobnosti)1908 | Okoli leta 1908 gledališko stavbo zapro zaradi slabega stanja

(Podrobnosti)1930 | Okoli leta 1930 se je gledališče preselilo nazaj na sedanjo lokacijo

(Podrobnosti)1943 | Gledališče zapro
Leta 1943 je gledališko stavbo zasedla nemška vojska in jo spremenila v skladišče orožja.
(Podrobnosti)1948 | Začetek prenove

(Podrobnosti)1954 | Ustanovljeno je bilo poklicno Gledališče slovenskega Primorja Koper
Poklicno Gledališče slovenskega Primorja Koper je nastalo z združitvijo Slovenskega  ljudskega gledališča Koper (ustanovljenega leta 1951 v Kopru) in Gledališča za Slovensko primorje (ustanovljenega leta 1950 v Postojni).
(Podrobnosti)1985 | Gledališče drugič obnavljajo

Obnova je bila zaključena v letu 1987.


(Podrobnosti)1. 1. 2001 | Ponovno je bilo ustanovljeno koprsko poklicno gledališče

(Podrobnosti)2008 | Temeljita prenova
Načrte za prenovo je naredila arhitektka Barbara Magušar.
(Podrobnosti)25. 9. 2009 | Gledališče Koper je bilo ponovno odprto

Ljudje

Zgodovina

Gledališko življenje ima v Kopru dolgo tradicijo. Plemstvo je tu pod vplivom bližnjih Benetk že v poznem srednjem veku razvilo razgibano kulturno življenje. Po izročilu, ki ga zgodovinske raziskave doslej še niso potrdile ali ovrgle, je gledališko prizorišče v mestu obstajalo že v 15. stoletju. Sprva naj bi bilo v hiši v bližini nekdanjega osrednjega koprskega pristanišča, Carpacciovega trga in skladišča soli sv. Marka, na območju današnjega hotela Koper. Stavbo so še v 19. stoletju imenovali Teatro Vecchio oziroma Staro gledališče.  Leta 1941 so jo zaradi gradnje hotelskega kompleksa podrli. Njeno nekdanjo podobo kaže risba objavljena v knjigi Giuseppa Caprina L' Istria nobilissima iz leta 1907; to je bila nadstropna vogalna stanovanjska hiša s poznogotskim bifornim oknom v nadstropju. Najbrž so značilno srednjeveško stanovanjsko stavbo v notranjščini adaptirali za prirejanje gledaliških predstav. Med rušenjem hiše so likovno zanimivejše dele poznogotsko oblikovanih okenskih in vratnih okvirov prenesli v koprski muzej.

 

Razvoj gledališke dejavnosti v Kopru je bil povezan z razvojem t. i. književnih akademij. Te so omogočile izobražencem, kulturnikom in plemičem druženje in možnost izvajanja različnih viteških in literarnih vaj. Prva tovrstna akademija v Kopru je bila osnovana leta 1478 in se je imenovala Compagnia della Calza. Leta 1553 je opustila svoj viteški značaj in se je prelevila v pravo književno akademijo ter se preimenovala v Accademia d`Desisosi. Leta 1557 se je na novo organizirala in se pomenovala Accademia Palladiana. Prirejala je gledališke predstave ter gojila filološke razprave. Leta 1646 se je preimenovala v Accademio de` Risorti. Akademija je na svojem sedežu v hiši Grison na Belvederju, na severnem koncu sedanje Verdijeve ulice leta 1647 uredila javno akademsko gledališče. Koper je tako dobil prvo gledališko stavbo na območju današnje Republike Slovenije, dokumentirano s pisnimi viri.

 

Okoli sredine 18. stoletja so gledališče preselili na sedanjo lokacijo ob Verdijevi ulici, v preurejeno starejšo srednjeveško stavbo južno od nekdanjega gledališča. Gledališče je dobilo nepremične kulise in odrski zastor, za razsvetljavo pa so poskrbeli z oljnimi svetilkami. Leta 1779 je Matteo Furlanetto poslikal odrski zastor, ki je krasil stavbo še vse do obdobja po drugi svetovni vojni; zastor so nato menda prenesli v koprski muzej, pozneje pa se je za njim izgubila vsaka sled. V stavbi so gostovale gledališke skupine z območja Beneške republike. Koprsko gledališče in nanj vezano dogajanje sta bila do konca 18. stoletja pod močnim vplivom Benetk, kar je razumljivo, saj je bilo mesto od leta 1279 do 1797 v sklopu Beneške republike. Po Napoleonovi osvojitvi Benetk je bila akademija ukinjena, gledališka dejavnost v Kopru pa kljub temu ni povsem presahnila. Pozneje so gledališče preimenovali iz Gledališke družbe (Societa del Teatro) v Družbeno gledališče (Teatro Sociale). Predstave so uprizarjali v italijanskem jeziku in so bile namenjene zlasti plemstvu. Meščani so predstave v gledališki stavbi lahko spremljali le z galerije, ki je bila dostopna po posebnem stopnišču, ločenem od plemiškega vhoda v stavbo. Leta 1876 se je v Kopru z ustanovitvijo slovenske čitalnice začel tudi razvoj gledališča v slovenskem jeziku. Leta 1907 je nekaj izobražencev v okviru Slovenske posojilnice ustanovilo Dramski skup Istra. Repertoar je obsegal narodnobudniške igre, nastopali pa so povsod, kjer so se že začele pojavljati čitalnice in prosvetna društva. Po izbruhu prve svetovne vojne je Dramski skup prenehal delovati, s priključitvijo tega prostora k Italiji po vojni pa je kmalu zamrlo vse javno slovensko kulturno življenje.

 

Okoli leta 1908 so gledališko stavbo v Verdijevi ulici zaradi dotrajanost zaprli. Ker ni bilo denarja za obsežnejšo obnovo so za potrebe uprizarjanja gledaliških predstav provizorično uredili prostor v kompleksu nekdanjega samostana sv. Klare. Tam so gledališko prizorišče uporabljali še po prvi svetovni vojni, nato pa so gledališko stavbo v Verdijevi ulici vsaj zasilno le obnovili in jo ponovno namenili za uprizarjanje predstav. Leta 1935 je stavba prešla iz lasti koprske občine v last italijanske Beneške kreditne institucije iz Verone (Instituti odi Credito delle Venezie di Verona), leta 1940 pa v last ustanove Dopolavora. Gledališče je delovalo do kapitulacije Italije med drugo svetovno vojno septembra 1943. Takrat so stavbo zasedli nemški vojaki in jo spremenili v skladišče orožja. Neposredno po koncu vojne so jo znova začeli uporabljati za uprizarjanje gledaliških predstav. Leta 1947 je nova jugoslovanska oblast stavbo nacionalizirala; postala je del splošnega ljudskega premoženja. Leta 1948 jo je dobilo v upravljanje filmsko-fotografsko podjetje Globus. Med letoma 1948 in 1949 so jo obnovili in jo 22. aprila 1949 slavnostno ponovno odprli; dogodek so počastili z mešanim programom v slovenskem, italijanskem in hrvaškem jeziku, naslednji dan pa so v stavbi gostovali gledališčniki Slovenskega narodnega gledališča Ljubljana s Hlapci Ivana Cankarja. Gledališče je imelo takrat 370 sedežev v glavni dvorani in 200 sedežev v mali dvorani. Slednja je bila v stavbi že takrat locirana vzporedno z glavno dvorano in je imela tudi lasten vhod iz ulice. Oder glavne dvorane je bil 12 metrov širok in 8 metrov globok. Stavba je s prenovo pridobila šest moderno opremljenih garderob, poleg njih pa še likalnico in dve kopalnici. Prenova pa ni odpravila nekaterih bistvenih pomanjkljivosti; stavba ni imela ogrevalnih in prezračevalnih naprav, stranskega odra in skladišča kulis, prostor za orkester pod odrom pa je bil vlažen in neudoben.

 

Leta 1951 je Okrajni ljudski odbor Koper v sklopu ustanavljanja kulturnih ustanov in zavodov v Kopru ustanovil dve polpoklicni gledališči – Slovensko ljudsko gledališče Koper in Teatro del Popolo Capodistria, ki sta skupne prostore dobili v gledališki stavbi ob Verdijevi ulici. Italijansko gledališče je zaradi odseljevanja italijanskega prebivalstva po priključitvi cone B Svobodnega tržaškega ozemlja k Jugoslaviji oktobra 1954 prenehalo delovati. Hkrati se je Slovensko ljudsko gledališče Koper združilo z Gledališčem za Slovensko primorje, ustanovljenim leta 1950 v Postojni. Združeno poklicno potujoče gledališče z imenom Gledališče slovenskega Primorja Koper je zaradi spremenjenega pomena slovenske obale po priključitvi cone B k Jugoslaviji dobilo sedež v gledališki stavbi ob Verdijevi ulici v Kopru. Ta je tako prvič v svoji zgodovini postala sedež poklicnega gledališča. Te vloge pa stavba ni imela prav dolgo; po treh sezonah so leta 1957 poklicno gledališče zaradi denarnih težav in drugih razlogov ukinili. Gledališko stavbo so od takrat uporabljali za čedalje manj pogoste gostujoče predstave, upravljal pa jo je zavod Primorske prireditve. Po temeljiti prenovi med letoma 1985 in 1987 jo je v upravljanje prevzela Zveza kulturnih organizacij, ki je v njej uredila svoj sedež in organizirala tudi gostovanja gledališč ter spodbujala gledališki amaterizem.

 

Leta 2000 je Mestna občina Koper z odlokom ustanovila javni zavod Gledališče Koper-Teatro Capodistria in tako po štirih desetletjih ponovno omogočila izvajanje poklicne gledališke dejavnosti v koprski gledališki stavbi. Uradno je koprsko poklicno gledališče začelo obstajati 1. januarja 2001.

 

Stavbni kompleks koprskega gledališča se je razvil na mestu več srednjeveških meščanskih hiš severozahodno od osrednjega mestnega trga in je zato vpet v stavbni niz na zahodni strani Verdijeve ulice. Gledališka stavba je sestavljena iz dveh osnovnih delov. V južnem je glavna dvorana z odrom na zahodni strani, v manjšem severnem delu pa so mala dvorana in stranski prostori z garderobami. Severni del je pozidan na nepravilni ozki tlorisni ploskvi in z zasnovo kaže na različne prezidave in vključevanje starejših gradbenih struktur v gledališko stavbo. Najbrž so ta del baročni gledališki stavbi iz 18. stoletja priključili šele v 19. stoletju ali v času obnove med svetovnima vojnama. Glavna dvorana je postavljena na pravokotni tlorisni ploskvi in je do zadnje prenove ohranila osnovno baročno zasnovo iz 18. stoletja s polkrožno sklenjenim nizom lož v treh nadstropjih. Lesena konstrukcija lož je že ob predelavah v preteklosti izgubila dekorativne elemente. Ob dvorani sta bili na vzhodni strani locirani večramni stopnišči. Pred zadnjo prenovo je bilo v dvorani nameščenih 400 sedežev; 240 v parterju in 160 v ložah. Na zahodni strani se dvorana odpira proti enako širokemu odrskemu prostoru na pravokotnem tlorisu. Vzhodno od dvorane vzporedno z glavno fasado stavbe poteka ozek hodnik v treh etažah. Dvonadstropna glavna fasada je preprosto oblikovana, obsega šest okenskih osi in brez cezure povezuje severni in južni del stavbe v eno celoto; glavna dela stavbe sta na fasadi opazna le z rahlim zalomom stavbne črte. Med obnovo v osemdesetih letih 20. stoletja so na fasadi odkrili in prezentirali ostanke beneškogotskega trifornega okna. Ostanki kažejo, da je gledališka stavba v 18. stoletju nastala s predelavo poznosrednjeveške palače na tem mestu.

 

Med junijem 2008 in majem 2009 so gledališko stavbo v sklopu kulturnega oživljanja mestnega jedra temeljito obnovili in predelali ter prilagodili funkciji poklicnega gledališča. Načrte je izdelalo projektivno podjetje Investbiro Koper (arh. Barbara Magušar). Dela je izvajalo gradbeno podjetje SGP Tehnik d.d. Škofja Loka, nadzor nad deli pa je opravljala družba Proplus d.o.o. iz Maribora. Skupna vrednost izvedenih del je znašala 3,4 milijona evrov. Sredstva v višini 2,6 milijona evrov je zagotovila Mestna občina Koper, 500.000,00 evrov je donirala Kraljevina Norveška prek Norveškega finančnega mehanizma,  292.000,00 evrov pa je prispevala Republika Slovenija. Cilj prenove je bil zadovoljiti potrebe sodobnega obiskovalca kulturnih dogodkov; gledališče naj bi dobilo dvorano, ki bi bila akustično in prostorsko izpopolnjena in bi hkrati odpirala tudi vrata ljudem s posebnimi potrebami.  Glavna dvorana pred predelavo naj ne bi izpolnjevala statičnih in protipožarnih standardov, pa tudi vidnost in slišnost naj bi bili slabi. Tako so po eni strani so med deli v notranjščini temeljito preuredili obstoječo stavbo z dvema dvoranama in spremljajočimi prostori (garderobe, maskirnica, pralnica, šivalnica), po drugi strani pa uredili nove prostore velikega foyerja in Odra Svetilnik v gledališču priključeni sosednji stavbi na Verdijevi ulici št. 5. Oder svetilnik  je namenjen prireditvam za manjše skupine obiskovalcev in komornejše zasedbe. Velikost stavbe se po prenovi ni bistveno spremenila in je ostala v domala enakih gabaritih kot pred deli. Oder glavne dvorane je ohranil svojo staro velikost, odpravili pa so izvore vlage pod njim. V glavni dvorani so odstranili leseno konstrukcijo lož v treh nadstropjih in stranski stopnišči ter na tako pridobljeni pravokotni tlorisni ploskvi ob ohranitvi treh starih obodnih sten postavili precej nagnjeno površino parterja v amfiteatralni obliki z 257 sedeži, ki se spušča od nivoja prvega nadstropja navzdol proti odru. Dvorana je dobila tudi balkon z 54 sedeži. V višini tal tretjega nadstropja so zgradili še ožji balkon za projekcijsko tehniko. Uredili so tudi nove dostope in vertikalne stopniščne povezave. Odprtino med dvorano in odrom so razširili in kamniti zid pri tem nadomestili z armiranobetonsko konstrukcijo. Dvorano so oblikovali v rdeče-črni preobleki in jo povsem na novo opremili s stoli, lučmi, zavesami, talnimi oblogami in akustičnimi stenskimi oblogami. Dvorana je pridobila tudi novo tehniko osvetlitve in ozvočenja, inspicientsko kabino in kabino za režijo. Žal pa je predelava povsem zabrisala historično intimno baročno zasnovo dvorane iz 18. stoletja, ki je bila po uničenju baročnih notranjščin gledaliških stavb v Idriji in na Ptuju še zadnja tovrstna ohranjena gledališka notranjščina na Slovenskem. Druge prostore v stavbi so funkcionalno na novo razporedili in uredili nove povezave med njimi. Na podstrešju so pod novim ostrešjem uredili nov prostor za spravilo kostumov, pralnico, šivalnico, sušilnico in dostop do vrvišča.

 

Igor Sapač

 

 

Viri in literatura

Stane Bernik, Organizem slovenskih obmorskih mest. Koper, Izola, Piran, Ljubljana 1968

Mario Bratina, Koprsko gledališko življenje, Dokumenti Slovenskega gledališkega in filmskega muzeja, letnik XX, št. 43, Ljubljana 1984 (temeljni vir podatkov za zgodovino koprske gledališke dejavnosti)

Matjaž Briški, Iz zgodovine koprskih gledališč. 9. Poetičnost Mestnega odra Koper, Gledga, letnik 4, št. 2, april 2006, pp. 6–8

Giuseppe Caprin, L`Istria Nobilissima, Seconda parte, 1907, p. 10

Ilona Dolenc, Na nikogar ne bodo pozabili. Koper. Čeprav nekoliko zamuja, je obnova koprskega gledališča v polnem razmahu, Primorske novice, 23. 1. 2009, p. 9

Špela Klinar, Dramske in gledališke dejavnosti v prvem triletju, diplomsko delo, Koper 2004

Vladimir Kološa-Andrej Nared, Slovenska mesta skozi čas, Ljubljana 2005 (Publikacije Arhiva Republike Slovenije, Katalogi, Zvezek 23).

Branko Kraljevič, Gledališče Slovenskega primorja v Kopru 1954-1957. Pet režiserjev gostov, Koper 1977

Nives Krebelj, V Kopru se rojeva gledališče. Koprska občina ustanavlja poklicno gledališče, Primorske novice, 4. 7. 2000, p. 10

Nives Krebelj, Obnova po načrtih. Časa še pet mesecev. Koper, delavci na gradbišču gledališča ne mirujejo niti poleti, Primorske novice, 18. 8. 2008, p. 32

Zdenka Lovec, Vse je igra, Glasilo Gledališča Koper, št. 2, sezona 2001/02

Zdenka Lovec, Iz zgodovine koprskih gledališč. 7. Doba nastajanja in izginevanja, Gledga, letnik 3, št. 5, december 2005, pp. 13–14

Zdenka Lovec, Iz zgodovine koprskih gledališč. 8. Doba nastajanja in izginevanja, Gledga, letnik 4, št. 1, februar 2006, pp. 6–8

Zdenka Lovec, Iz zgodovine koprskih gledališč. 10. Obdobje amaterskih gledališč in skupin, Gledga, letnik 4, št. 3, junij 2006, pp. 8–10

Martina Mejak, Gledališče v Kopru v letih 1951–1957 z ozirom na tradicijo gledališke dejavnosti, diplomsko delo na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Izola 2002

Vesna Mikolič, Gledališče končno obnovljeno, Primorske novice, 12. 8. 1986, p. 5

 Viktor Molka, s. v. Gledališke stavbe in prizorišča, Enciklopedija Slovenije, 3, Ljubljana 1989, p. 246

Odlok o ustanovitvi javnega zavoda Gledališče Koper = Decreto sulla fondazione dell'ente pubblico Teatro Capodistria, Uradne objave, 30. 10. 2000, pp. 153–156

Ercole Parenzan, Musica e teatro a Capodistria, Padova 2001, pp. 12, 102

Saša Pečelin Žagar, Idrijska gledališka stavba, diplomsko delo na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2003, p. 9

Mario Perosa, Kontinuiteta v stanovanjski arhitekturi Istre, Koper 1998, pp. 186-196

Rosana Rijavec, Spomladi v Kopru z novo gledališko hišo. Gledališče v rdeče-črni preobleki bo, tako kot že pred prenovo, imelo 300 sedežev, Večer, 28. 1. 2009, p. 17

Lea-Odila Širok, Il teatro capodistriano nel settecento, Atti, vol. 27, 1997, pp. 529–579

Lea-Odila Širok, Koprsko gledališče v 18. stoletju, Annales. Series historia et sociologia, letnik 9, št. 1, 1999, pp. 207–230

Boris Šuligoj, Koper dobi gledališče, Delo, 14. 7. 2000, p. 6.

Boris Šuligoj, Gledališča v Kopru še niso začeli prenavljati, a je že veliko razprav o videzu. Inovativni prijemi in drugačne zamisli, Delo, 2. 4. 2008, p. 6.

Boris Šuligoj, Zamuda pri prenovi tudi zaradi statike in akustike, Namesto za kulturni bo Gledališče koper odprto za občinski praznik sredi maja. Na isti površini skoraj dvakrat več uporabne površine. Drugačna dvorana.  Delo, 23. 1. 2009, p. 10

Slobodan Valentinčič (ur.), Zbornik Primorske–50 let, Koper 1997, pp. 229–231

Mario Vesnaver, Il teatro Ristori di Capodistria, La Sveglia, št. 169, april 2008, p. 16

Starejše arhivsko gradivo, ki se nanaša na gledališča v Kopru hrani: Pokrajinski arhiv Koper, Fond Gledališče Slovenskega Primorja Koper, št 160-161 (urejeno gradivo)

Dokumentacijo o prenovi gledališke stavbe med letoma 1985 in 1987 hrani Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije Območna enota Piran.

 

 

Avtor: Igor Sapač

Dodatni podatki

Podatki še niso vneseni.

Dodaj podatke.

Ime: ime bo objavljeno

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Prosim, vnesite podatke o gledališču, najman 10 znakov.

nineminusone=