enczsksiplhudeitsvhrespt
Nazaj v seznam Theatre database
EN | SI | IT

Prešernovo gledališče Kranj

Zgodovina gledališčaPrilogatehnični podatkiHistoric equipment

Pomembni dogodki

(Podrobnosti)1908 | Prezidava obstoječe zgradbe
V letih 1908 in 1909 so bivši škofijski dvorec prezidali v Ljudski dom, ki je že imel tudi dvorano z odrom.
(Podrobnosti)1940 | Začetek prenove
Načrte za prenovo je naredil arhitekt Dušan Ogrin, načrte za opremo dvorane pa Ivan Vurnik. Zaradi začetka druge svetovne vojne pa prenova ni bila nikoli zaključena.
(Podrobnosti)1950 | Začetek preurejanja zunanjosti
Načrte za prenovo je naredil arhitekt Jože Plečnik. Načrte za nekatere okrasne elemente je naredila arhitektka in kiparka Vladimira Bratuž. Dela so trajala od leta 1950 do 1953.

Ljudje

Vladimira Bratuž |arhitekt, kipar
Dušan Ogrin |arhitekt
Ivan Vurnik |arhitekt

Zgodovina

Gledališka stavba je v Kranju nastala tik ob župnijski cerkvi sv. Kancijana v središču srednjeveške mestne naselbine na pomolu med rekama Savo in Kokro. Na lokaciji sedanjega gledališča je bil do sedemdesetih let 19. stoletja vrt s sadovnjakom. Trg med cerkvijo in poznejšim gledališkim poslopjem se je začel oblikovati po preselitvi pokopališča okoli cerkve leta 1798. Leta 1808 so odstranili še južno od cerkve stoječe stavbe šole, kaplanije in mežnarije ter pokopališki zid skupaj s kamnitim svetilnim stebrom. Takrat je med cerkvijo na severu in poslopjem župnišča na vzhodu z razširitvijo ulice nastal dolg pravokotni tržni prostor, ki ga je na južni strani zamejeval večji parterno urejeni župnijski vrt. Slednjega kaže tudi franciscejski kataster iz leta 1826. V severnem delu vrta so okoli sredine sedemdesetih let 19. stoletja zgradili poslopje imenovano škofija ali škofov dvorec, ki je zaprlo in izoblikovalo velik del južne stranice trga južno od cerkve. Glavna fasada stavbe je bila oblikovna v takrat priljubljenih historističnih oblikah. V stavbi so uredili stanovanjske prostore za upokojenega ljubljanskega škofa Jerneja Vidmarja (1802–1883), ki je bil rojen v Kranju in je tam po upokojitvi leta 1875 tudi preživel zadnja leta življenja.

Med letoma 1908 in 1909 je dal kranjski župnik in dekan Anton Koblar stavbo prezidati v Ljudski dom. Nadstropno poslopje na pravokotni tlorisni ploskvi s krajšim prizidkom na vzhodni strani se je glede na stavbno maso deloma prilagodilo obliki bližnjega baročnega župnišča, simetrično zasnovana sedemosna glavna fasada z rahlo nazaj zamaknjenim triosnim osrednjim delom na severni strani pa je bila oblikovana v kombinaciji historističnih in secesijskih oblik. Stranska rizalita glavne fasade so na vrhu zaključili s trikotnima čeloma. V stavbi so uredili prostore Kranjskega katoliškega izobraževalnega in zabavnega društva. V osrednjem delu stavbe je že takrat nastala večja dvorana z odrom, ki je omogočala uprizarjanje gledaliških predstav. Te so v Kranju v slovenskem jeziku na različnih lokacijah uprizarjali že od leta 1863, ko je mesto dobilo Narodno čitalnico. Od leta 1907 je v okviru čitalnice deloval tudi samostojni dramski krožek. Stavba Ljudskega doma je kmalu postala pomemben slovenski simbol v Kranju; januarja 1919 so se tu zbrali prostovoljci za obrambo severne meje na slovenskem Koroškem. Na ta dogodek spominja na poslopju gledališča vzidana spominska plošča.

 

Leta 1940 so začeli stavbo preurejati v modernejše gledališko poslopje. Načrte je izdelal inženir arhitekt Ogrin. Na stavbi so odstranili trikotni čeli in ji dodali drugo nadstropje. Hkrati so razširili gledališko dvorano in povečali oder. Načrte za opremo dvorane je izdelal arhitekt Ivan Vurnik. Po izbruhu druge svetovne vojne so gradbena dela zastala. Zlasti pročelje je ostalo nedokončano. Neposredno po koncu vojne leta 1945 so se kranjski gledališki zanesenjaki s predvojnih amaterskih odrov združili v enotno gledališče, ki se je po nekajmesečnem delovanju preimenovalo v Prešernovo gledališče. Kmalu zatem je bila novoustanovljenemu amaterskemu gledališču v uporabo dodeljena stavba Ljudskega doma.

 

Leta 1948 je študent arhitekture Ferdinand Jocif iz Kranja pridobil mestne oblasti, da so povabile arhitekta Jožeta Plečnika k reševanju nekaterih perečih urbanističnih vprašanj Kranja. Plečnik se je vabilu odzval in med letoma 1948 in 1955 izdelal več predlogov za novo mestno hišo v mostu čez Kokro, za ureditev Glavnega trga, za preureditev Prešernove hiše, za ureditev trga pred gledališčem, za novo fasado gledališča in za stopnišče pri Rožnovenski cerkvi. Najprej se je lotil študije za ureditev trga med cerkvijo in gledališčem in pri tem izdelal tudi prvi osnutek za ureditev pročelja gledališča. Še preden je dobil natančne mere je jeseni 1948 že naredil prvi osnutek, ki so mu pozneje sledili še drugi. Plečnik je najprej poskušal stavbo poudariti z dekorativnimi elementi. Njegov prvi osnutek je predvideval bogato okrasje okoli oken v prvem nadstropju in okoli obeh vhodov ter vrsto kipov na podstavkih. Drugi osnutek za ureditev fasade, ki je nastal septembra 1949, je predvideval preplet klasicističnih vzorcev; podobno rešitev so leta 1953 izvedli na zunanjščini gledališke stavbe v Celju. Tretji osnutek je nastal oktobra 1949 in je predvidel bogato členitev s sgrafiti. Nazadnje se je Plečnik namesto za dekorativni pristop odločil za arhitekturni pristop oblikovanja fasade. Stavbi so tako med letoma 1950 in 1953 pred rahlo razgibano glavno fasado z nazaj umaknjenim enoosnim levim prizidkom prizidali dolgo in visoko stebriščno lopo, ki sega do nivoja tal drugega nadstropja. Zidarska dela je izvedel stavbenik Jože (Josip) Slavec iz Kranja, znan po gradnji kakovostnih cest, mostov, hotelov in vil. Betonske dekorativne elemente je izdelalo gradbeno podjetje Curk iz Ljubljane. Lopa se proti trgu odpira s petimi širokimi loki, ki so oprti na vitke železobetonske slope. Vogala lope sta poudarjena z manjšim razmakom slopov; manjkajoči lok tu nadomešča betonska girlanda, ki povezuje vogalne slope. V betonu izvedene girlande je modelirala Plečnikova učenka Vladimira Bratuž. Vitkim betonskim slopom so kot spremljavo ob straneh dodali vrsto stebrastih svetilk. Strop v lopi so sestavili iz planet iz hotaveljskega kamna, ki počivajo na lesenem ogredju. Vhodna vrata na desnem delu fasade so po Plečnikovem načrtu povečali z okvirjem iz hotaveljskega marmorja in lesene vratnice dopolnili z vloženima kamnitima ploščama. Kljuko na vratih v obliki putta z rogom izobilja so izdelali po osnutku Vladimire Bratuž. Lopa je po eni strani v obliki propilej poudarila vhod v gledališče, po drugi strani pa je do neke mere prevzela vlogo mestne lože ob osrednjem mestnem trgu. Okna na starem delu stavbe so opremili s preprostimi širokimi betonskimi okviri s poudarjenimi policami. Preureditev pročelja gledališke stavbe je prispevala zlasti k novi, monumentalnejši podobi starega mestnega jedra Kranja. Razmeroma dolgo pročelje, vzporedno z osjo župnijske cerkve, je dalo trgu med cerkvijo in gledališčem slovesen nagovor. Notranjščine gledališke stavbe oziroma nekdanjega Ljudskega doma pa takrat niso spremenili.

 

Hkrati s preureditvijo pročelja gledališke stavbe so za eno nadstropje nadzidali stavbo zahodno od slednje in ji jo prilagodili, pri tem pa so v obsegu pritličja in prvega nadstropja ohranili secesijsko členitev fasade. Hkrati so po načrtih Jožeta Plečnika izvedli tudi tlak na trgu. Decembra 1952 so na kockast podstavek pred gledališkim pročeljem s pomočjo škripčevja postavili velik celopostavni figuralni bronast spomenik Franceta Prešerna, ki sta ga med letoma 1950 in 1952 izdelala kiparja Frančišek Smerdu (1909–1964) in Peter Loboda (1894–1952). Ker je bil spomenik zaradi svoje velikosti kmalu deležen kritik, so prostor pred njim in pred gledališkim pročeljem kmalu zasadili z drevjem, da bi tako optično zmanjšali velikost spomenika. Ob zadnji prenovi tržne površine leta 2000 so kamnit podstavek spomenika znižali.

 

Ambiciozna preureditev pročelja gledališke stavbe je bila povezana tudi z ustanovitvijo poklicnega Prešernovega gledališča 8. februarja 1950. Kmalu po ustanovitvi si je med letoma 1951 in 1953 gledališče prislužilo tudi sloves enega najbolj eksperimentalnih gledališč v Sloveniji, saj so ustvarjalci v predstave vnašali modernistične dramaturške prvine in pripravili več slovenskih in jugoslovanskih praizvedb, zlasti iz anglosaškega govornega sveta. Razvoj gledališke dejavnosti pa je skromna gledališka stavba kmalu začela zavirati. Za novim reprezentančnim pročeljem je namreč ostala skromna in slabo opremljena dvorana z majhnim odrom. Po ureditvi pročelja je volja za preureditev celotnega poslopja usahnila, leta 1957 pa so ukinili tudi poklicno gledališče. Med letoma 1958 in 1989 je v stavbi sprva delovalo amatersko gledališče v okviru dramske sekcije Svoboda, pozneje pa je upravni odbor Prešernovega gledališča ustanovil zavod Prešernovo gledališče z amatersko dejavnostjo. Leta 1989 je Prešernovo gledališče znova dobilo status poklicnega gledališča. Notranjščina stavbe je bila medtem večkrat deležna raznih parcialnih obnovitvenih posegov, ki so imeli predvsem utilitarni značaj. Do bistvenih posegov v zasnovo iz leta 1940 pri tem ni prišlo. Dvorana za občinstvo je tako ohranila domala kvadratni tloris in dokaj utilitarno obliko. Danes je v njej nameščenih 252 sedežev, od tega 196 v parterju in 56 na balkonu. Proti enako širokemu odrskemu delu na kvadratnem tlorisu se dvorana odpira z 10 metrov široko odprtino. Odrski del ob straneh spremljajo prostori za gledališko osebje in rekvizite. Zunanjščina stavbe skoraj z ničemer ne kaže, da je v notranjščino umeščena gledališka dejavnost. Ta posebnost je odsev nenavadnega stavbnega razvoja tega poslopja.

 

Viri in literatura

Cene Avguštin, Kranj. Naselbinski razvoj od prazgodovine do 20. stoletja, Ljubljana 1999. pp. 80–81

Cene Avguštin, Prešernov spomenik in ureditev njegove okolice, Kranjčan, letnik XVII, december 1998, pp. 6–8

France M. Dolinar, Ljubljanski škofje, Upodobitve ljubljanskih škofov, katalog razstave v Narodni galeriji v Ljubljani, Ljubljana 2007, pp. 63–65

Aleš Gabrič, Prešernovo gledališče v Kranju, Dokumenti slovenskega gledališkega muzeja, št. 76/77, letnik 37, Ljubljana 2001

Andrej Hrausky-Janez Koželj-Damjan Prelovšek, Plečnikova Slovenija. Vodnik po arhitekturi, Ljubljana 1997, pp. 92–94

Kranj, kakršnega ni več. Slike, razglednice in fotografije, katalog razstave, Gorenjski muzej, Kranj 1990 (Gorenjski kraji in ljudje, V.), p. 21

Peter Krečič, Jože Plečnik, Ljubljana 1992, pp. 380–381

Nika Leben-Milan Sagadin, Kranj. Kulturni in naravni spomeniki. Zbirka vodnikov 211, Ljubljana 2008, pp. 48–49

Robert Potokar, Gorenjska. Arhitekturni vodnik, Ljubljana 2002, p. 101

Francka Slivnik, Aleš Gabrič, Prešernovo gledališče v Kranju. 1945-1957. Ljubljana, Slovenski gledališki muzej (Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja ; 37 št. 76/77), 2001, 123 strani, Kronika, letnik 50, št. 2, 2002, pp. 233–235

France Stele-Jože Plečnik, Napori, Ljubljana 1955, p. CLII

Načrti Jožeta Plečnika za prenovo gledališke stavbe so ohranjeni v Arhitekturnem muzeju Ljubljana, Plečnikova zbirka, Mapa Teater Kranj

 

 

Avtor: Igor Sapač

Dodatni podatki

Podatki še niso vneseni.

Dodaj podatke.

Ime: ime bo objavljeno

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Prosim, vnesite podatke o gledališču, najman 10 znakov.

fourplussix=