enczsksiplhudeitsvhrespt
Nazaj v seznam Theatre database
EN | SI

Slovensko narodno gledališče Opera in balet Ljubljana

alias Kranjsko deželno gledališče (1892 - 1919)
Zgodovina gledališčaPrilogatehnični podatkiHistoric equipment

Pomembni dogodki

(Podrobnosti)1889 | Izbran je bil arhitekt
Za izdelavo načrta je bil izbran Jan Vladimirj Hraský (1857–1939), ki je načrte naredil skupaj z arhitektom Antonom J. Hrubýjem, ki je prišel v Ljubjano kot uslužbenec znamenite ga podjetja Fellner & Helmer..
(Podrobnosti)1890 | Oddaja gradbenih del z javnim razpisom

Gradbena dela Gradbena dela je izvedlo ljubljansko podjetje Gustav Tönniens, kamnoseška dela pa so izvedli domači obrtniki Srečko in Peter Toman, Vinko Čamernik in Alojzij Vodnik. Bolj zahtevna gradbena dela so izvedla tuja, v glavnem dunajskapodjetja.

Glavna fasada je nastala predvsem pod vplivom sočasne dunajske arhitekture in podjetja Fellner&Helmer.

Nekatere od figur, ki krasijo zunanjščino je ustvaril Alojzij Gangl, tedaj najslavnejši slovenski kipar. Strop je poslikal dunajski slikar Čeh, glavno zaveso pa Adolf Liebscherl iz Prage. Preddverje je okrasil slikar Henrich Wettach.

 

 


(Podrobnosti)29. 9. 1892 | Otvoritvena predstava
Otvoritvena predstava je bila žaloigra Veronika Deseniška Josipa Jurčiča.
(Podrobnosti)1918 | Ustanovljen je bil operni orkester
Orkester so povečali leta 1925.
(Podrobnosti)1919 | Poslopje postane sedež osrednje slovenske operno-baletne hiše
Leto kasneje, leta 1920, pa operno gledališče v upravljanje prevzame država.
(Podrobnosti)1940 | Temeljita prenova
Okoli leta 1940 so stavbo temeljito prenovili. Začelni fasadi so dodali dolg ozek prizidek z baletno dvorano in tako povečali površino prostorov ob sočasno prenovljenem odru.
(Podrobnosti)1998 | Idejni projekt za prezidavo

(Podrobnosti)2003 | Izdelava izvedbenega projekta za prezidavo
Načrte sta naredila arhitekta Jurij Kobe in Marjan Zupanc.
(Podrobnosti)2008 | Začetek del
Po načrtu naj bi bila dela zaključena v letu 2009.

Ljudje

Zgodovina

Kranjsko deželno gledališče je nastalo v sklopu gradnje nekaterih pomembnejših ljubljanskih javnih stavb v času pred potresom leta 1895. Stavba, v kateri je danes sedež Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana, je skupaj s približno sočasno zgrajenimi bližnjimi poslopji Narodnega muzeja, Narodnega doma in Filharmonije izraz časa, ko je Ljubljana čedalje bolj prevzemala vlogo političnega in kulturnega središča slovenskega naroda. Neposredni povod za nastanek stavbe je bilo uničenje Stanovskega gledališča med požarom 17. februarja 1887. Ljubljanski meščani so po požaru začeli iskati drugo lokacijo za novo gledališko stavbo, ki naj bi bila reprezentančna, a za okolico bolj varna pred požari. Novo lokacijo so zato iskali na robu strnjeno pozidanega mesta. Prostor za deželno gledališče, prvo povsem novo in namensko tovrstno stavbo v Ljubljani, so želeli skrbno izbrati. Sprva sta bili aktualni lokaciji na območju parka Zvezda in v bližini Kolizeja, leta 1888 pa je Deželni odbor mestno upravo uspešno zaprosil za lokacijo sredi trga Franca Jožefa oziroma današnjega Krekovega trga. Leta 1890, neposredno pred pričetkom gradnje so odkupili zemljišče od zasebnika Meyerja in se odločili zgraditi gledališče na lokaciji v bližini stavbe Deželnega muzeja Rudolfinuma. Na izbor prostora in načrtovalcev so imeli močan vpliv slovenski politiki in kulturni delavci, predvsem ljubljanski župan Ivan Hribar.

 

Lastniki lož pogorelega Stanovskega gledališča so se takoj po požaru samoiniciativno dogovarjali s celjskim arhitektom Vladimirjem Walterjem, da bi jim izdelal načrte za novo gledališče, ki bi stalo na pogorišču. Walter je leta 1887 izdelal dva neuresničena načrta, ki sta ohranjena v Slovenskem gledališkem muzeju. Prva varianta je predvidevala gradnjo na lokaciji uničenega Stanovskega gledališča. Zaradi ozke parcele bi načrtovana nova stavba učinkovala nesorazmerno visoko. Imela bi manjšo vežo s širokima reprezentančnima stopniščema ob straneh, polkrožno zaključen avditorij in razmeroma majhen oder, ki bi ga na treh straneh obdajali pomožni prostori in vertikalne komunikacije. Druga varianta je predvidevala gradnjo v parku Zvezda. Tam bi bilo mogoče zgraditi precej širšo stavbo z monumentalnim pročeljem. Osnovna zasnova druge variante je bila podobna prvi, le da je arhitekt zaradi večjega razpoložljivega prostora pred fasado umestil stebrišče in načrtoval večji oder ter na bočnih straneh močno navzven pomaknjene pomožne prostore. Stavba bi imela po tej varianti v zadnjem delu na zunanjščini poudarjeno prečno krilo.

 

Leta 1888 je načrt za novo gledališče izdelal tudi na Dunaju živeči arhitekt Georg Hladnig. Njegov načrt je predvidel gradnjo večjega vestibula z dvoramnima stopniščema ob straneh, polkrožno sklenjene dvorane in odra s pomožnimi prostori ob straneh. Stavba je bila zasnovana na tlorisu v obliki črke T. Zasnova je bila precej okorna in domala povsem podrejena ortogonalni geometriji. Hladnigovega načrta nikoli niso resno upoštevali.

 

Poslanci kranjskega deželnega zbora so že leta 1887 izdelavo načrtov zaupali deželnemu stavbnemu uradu in njegovemu inženirju Janu Vladimirju Hraskýu (1857–1939). Leta 1888 so Deželni odborniki zaupali izdelavo projekta kar arhitektoma Walterju in Hraskýu skupaj. Oba sta konec leta 1888 skupaj potovala na Dunaj, v Prago in v Brno, da bi se seznanila z najnovejšimi gledališkimi stavbami. Walter naj bi v treh mesecih izdelal načrt v sodelovanju s Hraskim, a do tega ni prišlo. Leta 1889 je bil za izdelavo načrta izbran le Hraský, ki se je dela lotil s pomočjo arhitekta Antona J. Hrubýja. Ta je v Ljubljano prišel kot uslužbenec specializiranega dunajskega podjetja Fellner&Helmer, takrat najuglednejše ustanove za načrtovanje gledaliških stavb v habsburški monarhiji in osrednji Evropi. To podjetje je načrt Hraskega in Hrubýja potrdilo kot ustrezen, predlagalo pa je nekatere popravke, ki naj bi dvorano izboljšale z estetskih, vizualno akustičnih in funkcionalnih vidikov. Zaradi omejenih finančnih sredstev sta morala Hraský in Hrubý načrtovano stavbo v obsegu zmanjšati in prilagoditi; dvorano sta znižala za eno etažo, zmanjšala število lož, se odrekla monumentalnemu stopnišču z veliko vhodno vežo in okrnila načrtovano razsežno glavno pročelje. Načrt je nastal ob predpostavki, da bo gledališče zgrajeno na sedanjem Krekovem trgu; velika stavba bi zasedla domala celotno površino trga. Po izbiri nove lokacije med sedanjima Cankarjevo in Tomšičevo načrta niso bistveno spremenili, stavbo pa so skušali z zelenicami in sklenjenim nasadom črne tise navezati na okolico.

 

Julija 1890 so z javnim razpisom oddali gradbena dela in do jeseni 1892 je bila gledališka stavba dograjena. Gradnjo so financirali Dežela Kranjska, Mestna občina Ljubljana in Kranjska hranilnica. Gradbena dela je izvedlo ljubljansko podjetje Gustav Tönniens, kamnoseška dela pa so izvedli domači obrtniki Srečko in Peter Toman, Vinko Čamernik in Alojzij Vodnik. Nekatera bolj zahtevna dela kot železne konstrukcije strehe, lož in galerije, kurjavo in zračenje, so izvedla tuja, zlasti dunajska podjetja. Zaradi varčevanja se med gradnjo niso odločili za električno razsvetljavo, ampak za plinsko. Zasnova stavbe je na zunanjščini v veliki meri kazala funkcionalno razporeditev prostorov v notranjščini. Glavna fasada je nastala predvsem pod vplivom sočasne dunajske arhitekture in podjetja Fellner&Helmer. Tlorisna zasnova je bila primerljiva zlasti z gledališčem na Reki, ki je nastalo po načrtih podjetja Fellner&Helmer. Pri oblikovanju avditorija in odra pa sta arhitekta upoštevala zlasti vzor Semperjeve druge dresdenske opere. Tako oblikovana stavba je nekoliko skromnejši tipološki primerek gledališke stavbe, kakršne so takrat po vsej avstroogrski monarhiji, pa tudi širše, postavljali po načrtih podjetja Fellner&Helmer. Stavba v evropskem merilu sicer res ne sodi med najkvalitetnejše in najbolj originalne gledališke arhitekture iz konca 19. stoletja, kljub temu pa izpričuje veliko umetnostno ambicioznost njenih naročnikov in solidnost izvedbe. Po dograditvi stavbe je arhitekt Anton J. Hruby odšel v Zagreb, kjer je do leta 1895 vodil gradnjo gledališča po načrtih arhitektov Ferdinanda Fellnerja in Hermanna Helmerja.

 

Arhitekta sta pročelje novega kranjskega deželnega gledališča postavila na polkrožni tlorisni ploskvi in ga simetrično oblikovala. Osrednja os z glavnim vhodom je poudarjena s triosnim riazlitom z mogočnim trikotnim čelom, ki počiva na polstebrih z jonskimi kapiteli. Na straneh pročelje poudarjata stolpasto učinkujoča rizalita s stranskima izhodoma iz dvorane za občinstvo. Zunanjščina je razčlenjena z neorenesančnimi in klasicističnimi elementi. Pritlični pas je rusticiran, nadstropje pa členijo plitki pilastri. Rizaliti so poudarjeni s polstebri. Vrhnji del fasade zaključuje venčni zidec s konzolnim vencem. Stranski fasadi med stranskima rizalitoma in odrskim delom ponavljata reduciran motiv osrednjega rizalita s tremi polkrožnimi odprtinami. Odrski stolp je bil prekrit z dvokapno streho in je skoraj enkrat višji od dvorane, kljub temu pa je na zunanjščini do zadnje predelave učinkoval razmeroma nizko. Začelna fasada je bila prvotno ob straneh poudarjena z dvema enoosnima rizalitoma z nizkima trikotnima čeloma in s pilastrsko členitvijo. Na sredini so bila velika vrata, ki so rabila za transport kulis do odra. Do danes se je v prvotni podobi ohranil le prednji del stavbe. Skozi glavni portal je dostopna veža na trapezastem tlorisu, iz katere ob straneh vodita lahno zaviti dolgi reprezentančni dvoramni stopnišči do obokanih hodnikov za obodnim zidom dvorane za občinstvo. Ta je zgrajena na tlorisu v obliki podkve, ki daje zaokroženo obliko celotnemu sprednjemu delu stavbnega telesa. Dvorana obsega rahlo proti odru nagnjen parter, lože v dveh etažah in galerijo nad njimi. Lože v zgornji etaži ločujejo bogato ornamentalno razčlenjene volute. Z ornamentiko so okrašeni tudi parapetni zidci lož in galerije. Strop dvorane ima obliko plitkega stožca in je na sredini opremljen z veliko okroglo odprtino za zračenje. Strop je razdeljen na šest polj z naslikanimi ženskimi alegoričnimi figurami. Dvorana se s pravokotno odprtino z zaobljenima zgornjima vogaloma odpira proti odru. Pred odprtino je prostor za orkester, ki je lahno polkrožno izbočen proti parterju. Ob straneh odra so umestili pomožne prostore za igralce in dve manjši dvoramni stopnišči. Zaradi varčevanja pa gledališče ni dobilo zaodrskega prostora.

 

Dekorativne elemente in opremo stavbe so večinoma izvedla različna specializirana avstrijska in češka podjetja. Od domačih umetnikov je okoli leta 1891 dobil naročilo le Alojzij Gangl, ki je bil takrat najbolj ugleden slovenski kipar. Za niši na fasadi je leta 1892 iz peščenjaka izdelal alegorični celopostavni figuri Komedije in Tragedije, za vrh osrednjega rizalita pa iz istrskega apnenca alegorijo Genija z oblečeno, temačno Dramo in golo, prijazno Opero. Skupinska plastika še danes velja za eno najboljših figuralnih kompozicij, namenjenih likovni obogatitvi izbrane arhitekture na Slovenskem. Kiparsko okrasje v trikotnem čelu osrednjega rizalita in večino druge kiparske ornamentike na stavbi je med letoma 1891 in 1893 izdelalo dunajsko podjetje Fischer, Haselsteiner&Bock; za trikotno čelo je nastal relief z nakopičenimi emblemi dramske umetnosti, sedečima puttoma in ženskima figurama; poezija je upodobljena z orlom, slava pa s trombo. Čelo so ob straneh še dodatno poudarili s kipoma grifonov, na napuščih stranskih rizalitov stavbe pa so namestili štiri kipe puttov, ki predstavljajo gledališko igro, petje, komedijo in tragedijo. Pod njimi sta po dva para enakih ženskih figur z masko in liro ter štirje medaljoni, ki so simboli za ep, tragedijo, opero in opereto. Prazna polja osrednjega rizalita in stranskih fasad so zapolnili z bogato plastično štukaturo. Vrh odrskega stolpa so poudarili s plastiko lire. V notranjščini je dunajski slikar Čeh na stropu dvorane za občinstvo naslikal alegorične ženske figure, nad proscenijem pa friz. Praški slikar Adolf Liebscherl je na danes izgubljenem velikem zastoru upodobil prizor Dežela Kranjska se klanja umetnosti. Foyer je s poslikavo okrasil slikar Heinrich Wettach. Likovna oprema stavbe je ostala nedokončana in leta 1901 je vodstvo gledališča načrtovalo dokončanje krasitvenih del na stavbi s pomočjo slovenskih umetnikov; ohranila so se pisma slikarjev Ferda Vesela, Ivane Kobilice, Antona Ažbeta, Alojza Šubica in Simona Ogrina, ki so želeli poslikati gledališki zastor. Do uresničitve predlogov ni prišlo.

 

Deželno gledališče so slovesno odprli 29. septembra 1892 s predstavo Jurčičeve žaloigre Veronika Deseniška. Gledališka stavba je bila prva svoje vrste na Slovenskem, ki je bila že od začetka namenjena tudi uprizarjanju gledaliških predstav v slovenskem jeziku in je prevzela vlogo osrednjega slovenskega narodnega gledališča. Gradnja je imela za Slovence velik narodnoprebudni pomen. Izbira češkega arhitekta je bila izraz splošnih razmer v slovenski umetnosti in kulturi ob koncu 19. stoletja, ko je imela vera v odrešilnost panslavizma velik pomen; Slovenci so se tudi z arhitekturo želeli ozirati predvsem k slovanskemu svetu. Novo stavbo so si sicer nekaj let slovenski gledališčniki morali deliti z nemškimi; zaodrje je bilo tako razdeljeno, da so južni del uporabljali Slovenci, severni del pa Nemci. Prostor za vaje in oder so si delili. Tako sta tudi uradno v poslopju na prelomu 19. v 20. stoletje delovali dve gledališči: Nemško gledališče in slovensko Deželno gledališče z dramo in opero. V slovenskem gledališču so bili angažirani stalni dirigenti, solisti in zbor. Operne predstave so vse do leta 1908, ko je bil ustanovljena Slovenska filharmonija, spremljali godbeniki 17. (kranjskega) in 27. (štajerskega) pehotnega polka cesarske in kraljeve armade. Po letu 1911, ko je nastala nova stavba nemškega gledališča, je Deželno gledališče postalo povsem slovensko. Po prvi svetovni vojni je leta 1919 poslopje postalo sedež osrednje slovenske operno-baletne hiše. Leta 1920 je operno gledališče v upravljanje prevzela država. Ob opernih hišah v Zagrebu in Beogradu je stavba postala sedež ena od treh osrednjih oper v novi državi Srbov, Hrvatov in Slovencev. Operni orkester je bil ustanovljen že leta 1918, po letu 1925 pa so ga povečali. Takrat so pomladili zbor, ki so ga sestavljali večinoma slovenski pevci. Izvajali so predvsem francoske in italijanske opere, poudarek pa je bil tudi na slovanskih in slovenskih opernih delih. V obdobju med obema svetovnima vojnama je operno gledališče posodobilo svoj repertoar in uprizoritev je doživela vrsta uspešnih oper slovenskih avtorjev.

 

Okoli leta 1940 so stavbo temeljito prenovili. Začelni fasadi so dodali dolg ozek prizidek z baletno dvorano in tako povečali površino prostorov ob sočasno prenovljenem odru. Prizidek je prekril prvotno členitev fasade, na njegovo obliko pa je vplivala starejša meščanska vila, ki je stala zahodno od gledališke stavbe. Hkrati so pred glavnim vhodom v stavbo postavili kovinski nadstrešek na štirih tankih stebričih.

 

Po drugi svetovni vojni so zaradi političnih razlogov s stavbe odstranili Ganglovo skupino s krilatim Genijem, ki je nekatere spominjal na figure angelov. Skulpturo, ki jo je deloma poškodoval že potres leta 1895, so leta 1956 v okrnjeni obliki postavili v prenovljenem kompleksu nekdanjega ljubljanskega samostana križevniškega viteškega reda. Leta 1982 so na gledališki stavbi namestili poliestrski odlitek skulpture.

 

Pred gledališko stavbo so leta 1925 na kamnita podstavka postavili poprsji nestorjev slovenskega igralstva režiserja Antona Verovška (1866–1914) in igralca Ignacija Borštnika (1858–1919), ki ju je leta 1921 izdelal kipar France Kralj. Leta 1991 so skulpturama ob severni fasadi stavbe dodali še spomenik pevcu in glasbenemu pedagogu Juliju Betettu (1885–1963). Poprsje je izdelal kipar Stojan Batič, iz bronastega odlitka pa ga je v kamen prenesel kipar Julijan Renko. Podstavek z dekorativnim volutnim motivom in hermo je po načrtih arhitekta Marka Mušiča izklesal kamnosek Boris Udovič. Nad kipom na podstavku so namestili lopo postmodernističnih oblik, ki jo podpirajo trije vitki stebrički s kroglami na vrhu.

 

Od sedemdesetih let 20. stoletja je nastalo več predlogov za prenovo in povečanje gledališke stavbe. Glavni vzrok za te težnje je bil, da je bila stavba zgrajena za mesto z okoli 30.000 prebivalci in z njegovo rastjo ni mogla več zagotoviti potrebnih prostorskih pogojev za izvajanje opernih in baletnih predstav. Poznavalci zgodovine stavbe so večinoma nasprotovali njeni obsežni prezidavi in so se zavzemali za gradnjo nove gledališke stavbe, v kateri bi bilo mogoče zagotoviti ustrezne prostore za osrednjo slovensko operno in baletno gledališče. Raziskovalec zgodovine stavbe Damjan Prelovšek je že leta 1978 zapisal: »ni treba posebej poudarjati, da adaptacija ne more prinesti trajnejše rešitve, povsem zanesljivo pa lahko uniči enkratno umetnostno celoto.« Kljub številnim pomislekom je bila naposled sprejeta odločitev za temeljito prezidavo obstoječe stavbe, ki je v lasti Republike Slovenije. Idejni projekt je nastal leta 1998, izvedbeni projekt leta 2003, dela pa so izvedli med letoma 2008 in 2009. Glavna avtorja prezidave sta bila arhitekta Jurij Kobe in Marjan Zupanc. Stavbo so razširili proti zahodu s prizidkom na lokaciji podrte Piccolijeve vile. Glavni cilj prezidave je bil povečati in posodobiti odrski sklop, zagotoviti ustreznejše prostore za vadbo, garderobe, depoje, upravo, blagajne in za obiskovalce pridobiti nove prostore za druženje. Ob tem so odstranili celotno začelno fasado skupaj z mlajšim prizidkom in velikim delom odrskega prostora. Nov velik prizidek se je podredil simetrični zasnovi stavbe in zagotovil površine za zadnji oder, dovoze, vadbene dvorane in spremljajoče prostore. Odrski prostor so v širino, globino in višino povečali z odstranitvijo garderob, vkopom v teren in nadzidavo obstoječih obodnih sten. Pod dvorano za občinstvo so zgradili vkopan nov foyer s spremljajočimi prostori, ki je dostopen preko dveh novih plitvih atrijev z bočnih strani stavbe. Stavba je tako dobila novo podzemno prečno os. Stranske in glavna fasada ter dvorana za občinstvo so med predelavo ostale neokrnjene. Prezidavo stavbe je financiralo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

 

Viri in literatura

100 let operne hiše v Ljubljani. Jubilejni katalog slovenskega narodnega gledališča Ljubljana, Ljubljana 1992

Simonetta Bartoccioni-Alba Noella Picotti-Lucia Pillon-Sandro Scandolara, Il Verdi. Teatro di Gorizia, Gorizia 2002

Špelca Čopič-Damjan Prelovšek-Sonja Žitko, Ljubljansko kiparstvo na prostem, Ljubljana 1991, pp. 62–63

Gerhard M. Dienes, Fellner & Helmer. Die Architekten der Illusion. Theaterbau und Bühnenbild in Europa. Anläßlich des Jubiläums "100 Jahre Grazer Oper", Graz 1999

Jiří Hilmera, Ferdinand Pujman. Dokumentace operních inscenací ve sbírkách divadelního oddělení Národního muzea v Praze, Praha 1989 (Edice Prameny k dějinám českého divadla ; sv.11)

Hans-Christoph Hoffmann, Die Theaterbauten von Fellner und Helmer, München 1966 (Studein zur Kunst des neunzehnten Jahrhunderts; Band 2), pp. 79, 87

Andrej Hrausky- Janez Koželj-Miran Kambič,  Arhitekturni vodnik po Ljubljani, Ljubljana 2002

Andrej Hrausky-Jurij Kobe, Atelier Arhitekti, Ljubljana 2007, zloženka Prenova in dozidava zgradbe SNG Opera in balet Ljubljana

Filip Kalan, Obris gledališke zgodovine pri Slovencih, Novi svet, 1-2, Letnik III, Ljubljana 1948

Darinka Kladnik, Ljubljanske metamorfoze, Ljubljana 1991, pp. 102-103

Darinka Kladnik, Preobrazbe Ljubljane. Kulturno-zgodovinski oris preobrazbe ljubljanskih stavb, Ljubljana 2004

Silvester Kopriva, Ljubljana skozi čas, Ljubljana 1989

Walter Lukan, Pozdrav iz Ljubljane. Mesto na starih razglednicah, Ljubljana 1986

Vera Marsić, Fellner i Helmer. Hrvatsko narodno kazalište od idejnog projekta do rekonstrukcije, doktorska disertacija, Zagreb 1986

Breda Mihelič, Vodnik po Ljubljani, Ljubljana 1989, p. 91

Viktor Molka, s. v. Gledališke stavbe in prizorišča, Enciklopedija Slovenije, 3, Ljubljana 1989, p. 246

Žorž Popović, Prostori i objekti spektakla antike, Beograd 1976

Žorž Popović, Istorija arhitekture pozorišta, kazališta, gledališča i teatara Evrope i Jugoslavije, Beograd 1986

Damjan Prelovšek, Stavba Deželnega gledališča v Ljubljani, Kronika, letnik 26, 1978, številka 3, pp. 159–166

Damjan Prelovšek, Stavbarstvo 19. stoletja in iskanje narodne identitete, Umetnost na Slovenskem. Od prazgodovine do danes, Ljubljana 1998, p. 251

Peter Radics, Die Entwicklung des deutschen Bühnenwesens in Laibach, Laibach 1912

Francka Slivnik, Gledališke zgradbe in prizorišča v Ljubljani do konca 19. stoletja, O nevzvišenem v gledališču, Ljubljana 1997, pp. 43–67

Ivan Stopar, Sprehodi po stari Ljubljani. Kulturnozgodovinski vodnik, Ljubljana 1992, p. 196

Ivan Stopar, Likovno snovanje v 19. stoletju, Umetnost na Slovenskem. Od prazgodovine do danes, Ljubljana 1998, p. 214

Anton Štritof, »Tragedija« in »Komedija« na pročelji novega gledališča, Ljubljanski zvon, XIII/1893, pp. 232–233

Nace Šumi, Znamenja. Knjiga o arhitekturni obliki, njeni vsebini in pomenu. Arhitekt Marko Mušič, Ljubljana 2000, pp. 22-25 (Spomenik Juliju Betettu)

Janko Traven,  Tristoletnica prve domače operne uprizoritve v Ljubljani, Opera SNG v Ljubljani. Gledališki list, številka 7. 1959/1960, pp. 225–231

Anton Trstenjak, Slovensko gledališče, Ljubljana 1892

Harald Zielske, Deutsche Theaterbauten bis zum zweiten Weltkrieg. Typologisch-historische Dokumentation einer Baugattung, Berlin 1971 (Schriften der Gesellschaft für Theatergeschihcte; Band 65)

Sonja Žitko, Historizem v kiparstvu 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1989, pp. 21, 47-51

Akvarelirane načrte Deželnega gledališča v Ljubljani iz leta 1890 (Jan Vladimir Hráský) hrani Slovenski gledališki muzej v Ljubljani.

 

 

Avtor: Igor Sapač

Dodatni podatki

Podatki še niso vneseni.

Dodaj podatke.

Ime: ime bo objavljeno

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Prosim, vnesite podatke o gledališču, najman 10 znakov.

fiveplusfive=