enczsksiplhudeitsvhrespt
Nazaj v seznam Theatre database
EN | SI

Slovensko stalno gledališče Trst - Teatro stabile Sloveno Trieste

alias Kulturni dom
Zgodovina gledališčaPrilogatehnični podatkiHistoric equipment

Pomembni dogodki

(Podrobnosti)1902 | Ustanovljeno je bilo Slovensko dramatično društvo v Trstu

(Podrobnosti)1904 | Zgrajen je bil bivši Narodni dom
Načrte za Narodni dom je naredil arhitekt Maks Fabiani.
(Podrobnosti)1920 | Narodni dom je bil požgan

(Podrobnosti)21. 7. 1957 | Začetek gradnje sedanjega Kulturnega doma

Načrte za Kulturni dom je naredil arhitekt Edo Mihevc skupaj s pomočnikoma Olgo Rusanovo in Borisom Rozmanom. Notranjost je okrašena z deli Avgusta Černigoja, Roberta Hlavatyja, Avrelija Lukežiča, Jožeta Cesarja in Klavdija Palčiča.


(Podrobnosti)1964 | Gradnja Kulturnega doma je bila končana

(Podrobnosti)1977 | Gledališče je dobilo status stalnega gledališča

Ljudje

Edo Mihevc |arhitekt
Olga Rusanov |arhitekt
Boris Rozman |arhitekt
(Podrobnosti)Avgust Černigoj |slikar

Rodil se je 24. avgusta 1898 pri Sv. Ani v Trstu. Po končani srednji šoli, kjer je študiral dekorativno slikarstvo, so ga vpoklicali v vojaško službo. Iz prvih let vojaške službe so znana njegova prva dela, ki že kažejo mojstrsko risarsko potezo. Ko je poučeval risanje na meščanski šoli v Postojni, se je ukvarjal tudi s slikarstvom, kiparstvom in grafiko, predvsem jedkanico. Leta 1922 je na akademiji v Bologni opravil izpit, ki mu je omogočal poučevanje risanja in umetnostne zgodovine na srednjih šolah. Leta 1922 ga je pot zanesla v München, kjer je na tamkajšnji akademiji študiral slikarstvo pri profesorjih K. Becker-Gundhalu in J. Hillerbrandu. Spomladi 1923 se je zaradi zanimanja za sodobnejše, drznejše stile v slikarstvu in upodabljajoči umetnosti odpravil na Bauhaus, ki je bil takrat sinonim za avantgardo in socializem. Zaradi svojega revolucionarnega odnosa do umetnosti in odpiranja izraznih možnosti na drugih likovnih področjih se je oklenil konstruktivizma. Bil je učenec Vasilija Kandinskega in Laszla Moholy-Nagya. Po vrnitvi iz Bauhausa je bil od leta 1923 do 1925 profesor na Tehniški srednji šoli v Ljubljani. V času ljubljanskega velesejma (15.-25. avgust 1924) je imel svojo prvo konstruktivistično razstavo, ki je bila postavljena v telovadnici Srednje tehniške šole. Od 5. do 19. julija 1925 je imel drugo razstavo, ki je obsegala impresionistična, ekspresionistična in kubistična dela. Obeh razstav likovni kritiki niso dobro sprejeli. Nesprejemanje in nerazumevanje njegovega dela ter še nekatere druge okoliščine so ga prisilile, da si je novo delovno okolje poiskal v Trstu.


Černigojevo konstruktivistično delovanje se je zaključilo leta 1929 z objavo njegovih in skupinskih del v nemškem "Der Sturm". Svojo umetniško pot je nadaljeval v umetnostni tradicionalnejši obliki, ne da bi pri tem odpravil polemične poteze. Leta 1930 je razstavljal na Trienalu dekorativne umetnosti v Monzi, leta 1932 pa na Bienalu v Benetkah. Iz časa med II. svetovno vojno poznamo njegove poslikave cerkva (Štivan pri Devinu, Grahovo v Baški grapi, Drežnica, Knežak, Bač, Košana…). Po drugi svetovni vojni se je posvetil poučevanju in istočasno še naprej ustvarjal. Njegova dela segajo od figurativnih izkušenj do abstraktno-formalnih in kubističnih stvaritev. Ob povratku v Trst je bilo Černigojevo življenje stalno, neprekinjeno preizkušanje in uvajanje novih izzivov. Kot požrtvovalni umetnostni pedagog je v Trstu pomagal vzgojiti več generacij slovenskih dijakov in med njimi tudi več upodabljajočih umetnikov. Poleti 1950 so se v Moderni galeriji v Ljubljani predstavili člani skupine slovenskih tržaških slikarjev. Razstava je imela zelo velik odmev, saj je le še potrdila položaj Trst kot drugega najvažnejšega središča slovenskega slikarstva. Leto 1956 je bilo za Černigoja prelomno. Tedaj je prestopil mejo med kubično stiliziranim motivom in čisto abstraktno formo. Vse to je pokazal na razstavi v Jakopičevem paviljonu, ki je vzbudila veliko pozornost.


Šele v sedemdesetih letih 20. stoletja je širši kulturni krog začel ceniti pomen in kakovost Černigojevega ustvarjanja. Imel je odmevne razstave, prejel pa je tudi pomembna priznanja. Leta 1976 je dobil tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo na likovnem področju. Leta 1981 je postal dopisni član SAZU.


Zadnjih pet let svojega življenja je preživel v Lipici. Tam so (po načrtih Matjaža Garzarollija) leta 1986 odprli Černigojevo galerijo. Od leta 1987 je zbirka urejena v obliki, kakršno si je zamislila skupina Novi kolektivizem. Avgust Černigoj je umrl 17. novembra 1985 v Sežani, kjer je tudi pokopan.

 


VIRI: - Krečič, Peter: Avgust Černigoj, Založništvo tržaškega tiska, Trst, 1980 - Slovenski veliki leksikon, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2003, str. 355
mag. Davor Kernel, Kustos Goriškega muzeja


Zgodovina

Kulturni dom v Trstu, v katerem deluje Slovensko stalno gledališče (Teatro stabile Sloveno), predstavlja fenomen med gledališkimi stavbami v slovenskem kulturnem prostoru. Za razumevanje tega je potrebno poznati zgodovino Slovencev v Trstu in njihovo resnično gorečo gledališko zgodovino. Kulturni dom je bil zgrajen nekaj manj kot dvajset let po drugi svetovni vojni, leta 1964, kot odgovor slovenske skupnosti na leta 1920 požgani Narodni dom v Trstu. Narodni dom, arhitekta Maksa Fabianija (1865-1962), je bil končan leta 1904 in je pod svojo streho združeval številne vsebine od gledališča, tiskarne, dveh kavarn, hotela do raznih društev in pisarn. Večnacionalni Trst je kot najpomembnejše avstro-ogrske pristanišče postajal z močnim slovenskim kmečkim zaledjem, delavstvom in meščanstvom torišče vse večjih napetosti med slovensko in italijansko skupnostjo pred prvo svetovno vojno. V zraku je bil spopad za primat v mestu. Po razpadu Avstro-ogrske monarhije je italijanska vojska, ki je Slovenci niso imeli, zasedla Trst in velik del slovenskega ozemlja. S svojo militantno politiko so tako onemogočili razvoj slovenskih institucij v Trstu in širše, obstoječe pa so sistematično uničevale fašistične formacije ... Pričakovanja Slovencev, ki so se borili na strani zaveznikov, glede njihove vloge v Trstu po koncu druge svetovne vojne so bila zato velika, vendar so se leta 1954 po londonskem sporazumu razblinila. Trst je pripadel Italiji.

 

Obstoj slovenstva je bil vseskozi povezan s kulturnim delovanjem in s skrbjo za slovenski jezik. Akcija za izgradnjo Kulturnega doma v Trstu je stekla že konec leta 1950, februarja 1951 je bil ustanovljen Odbor za zgraditev doma, ki je začel široko akcijo zbiranja denarja med tržaškimi Slovenci, v matični domovini, jugoslovanskem okolju in Slovenci v ZDA. Prvi načrti so bili narejeni že leta 1951, glavni leta 1954, temeljni kamen je bil položen 21. julija 1957, gradnja je bila končana dobrih sedem let kasneje. Kulturni dom je delo arhitekta prof. Eda Mihevca (1911-1985), ki je bil rojen v Trstu in je bil Plečnikov diplomant ter se je navduševal nad modernističnimi tendencami v arhitekturi. Mihevčeve stavbe, kot so poslovna palača Impex (1953-57) in poslovno stanovanjski blok Kozolec (1955-57) v Ljubljani ter Kulturni dom v Trstu (1964), kažejo, da je bil arhitekt dobro seznanjen z Le Corbusierovim opusom pa tudi deli arhitektov, kot sta Walter Gropius in Mies van der Rohe. Mihevčeva sodelavka pri Kulturnem domu arhitektka Olga Rusanova pravi, da je arhitekt Mihevc v času pred načrtovanjem Kulturnega doma veliko potoval na Dunaj in po Nemčiji, kjer se je podrobno seznanil z gledališkimi stavbami. Mihevc je znal na njemu lasten način reševati zastavljene naloge in probleme, meni Rusanova in dodaja, da je profesor prostor dobro obvladal. Gledališki program je zaradi majhne parcele, ki obsega 1900 kvadratnih metrov, organiziral v višino, z mehkimi linijami balkona, stropa v dvorani in v preddverju je oblikoval prijeten ambient, stik sten s tlemi in stropi je izvedel tako, da se zdi, da vse lebdi, kar daje občutek prostornosti in s tem reprezentativnosti Kulturnemu domu. Notranjščino je popestril s likovnimi deli Avgusta Černigoja, Roberta Hlavatyja, Avrelija Lukežiča, Jožeta Cesarja in Klavdija Palčiča, pa tudi materiali živih barv, velikimi lestenci iz muranskega stekla itn. Sprehod po gledališču deluje kot hommage številnim donatorjem in ustvarjalcem, kjer je vsakdo od njih nekaj prispeval.

 

Kulturni dom je kompleksna in tehnično dovršena stavba, ki jo odlikuje nekonvencionalen in moderen pristop. Obsega avditorij z vrtljivim odrom, družabni del in študijsko knjižnico z vsemi potrebnimi servisnimi prostori. Opis gledališke stavbe in vseh tehničnih podrobnostih z zapleti vred je opisan v brošuri z naslovom Kulturni dom v Trstu iz leta 1964 in delu arhitekta Marka Korošica z naslovom Zamejski opus arhitekta Eda Mihevca, ki je izšlo leta 2002. Stroga modernistična fasada deluje, kot napol odstrta zavesa, kjer se na odprtem, vendar navznoter umaknjenem delu, kot označevalca vhoda pojavita stebra, ki se dvigata skozi nadstropja. V nasprotju z zunanjščino je notranjost topla, bogata, prostor dvorane pa ukrivljen z mehkimi linijami. Arhitekt je s širokopotezno zasnovo odlično odgovoril na zastavljeno programsko vprašanje, monumentalna in modernistična stavba je vnesla v Trst sredi šestdesetih let 20. stoletja svež veter.

 

Od sezone 1902-03, ko je bilo ustanovljeno slovensko Dramatično društvo, do sezone 1919-20, ko je bilo njegovo delovanje onemogočeno,  je gledališče uprizorilo 245 dramskih del. Od sezone 1945-46 do 1964-65 je na različnih lokacijah zaživelo 169 samostojnih predstav. Od sezone 1964-65 do 2003-04 je gledališče uprizorilo 254 del iz široko zasnovanega repertoarja, tako v pogledu svetovne dramatike, kakor seveda slovenskih izvirnih dramskih del, kar govori o njegovi življenjskosti, ki je spodbujena s tržaškimi in gostujočimi režiserji, kot so npr. Marko Sosič, Boris Kobal in Dušan Jovanovič ter igralci, kot so Mira Sardoč, Anton Petje, Miranda Caharija, Lučka Počkaj, Vladimir Jurc idr. V nedavno spremenjenih družbenih okoliščinah in v obdobju evropske unije predstavlja Kulturni dom v Trstu dragoceno vez med dvema narodoma in kulturama ter tudi širše.

 

 

 

 

 

Literatura in viri:

Kulturni dom v Trstu, Trst: Odbor za zgraditev Kulturnega doma 1964

Marko Korošic, Zamejski opus arhitekta Eda Mihevca, Gorica: Založba kulturnega doma, 2002

Bogomila Kravos, Slovensko gledališče v Trstu 1945-1965, Ljubljana: Slovenski gledališki muzej 2001

Miroslav Košuta (ur.), Slovensko stalno gledališče, Zbornik 1985-2002, Trst: SSG 2002

 

 

 

Avtor: Bogo Zupančič

Dodatni podatki

Podatki še niso vneseni.

Dodaj podatke.

Ime: ime bo objavljeno

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Prosim, vnesite podatke o gledališču, najman 10 znakov.

eightminusthree=