enczsksiplhudeitsvhrespt
Nazaj v seznam Theatre database
EN | SI | IT

Slovensko ljudsko gledališče Celje

alias Mestno gledališče (1950 - 1954), Okrožno ljudsko gledališče (1945 - 1947), Ljudsko gledališče (1947 - 1950)
Zgodovina gledališčaPrilogatehnični podatkiHistoric equipment

Pomembni dogodki

(Podrobnosti)1530 | Čas gradnje najstarejšega dela gledališke stavbe
Okrogli stolp, ki zdaj tvori del gledališke stavbe je bil zgrajen med leti 1530 in 1550 kot del mestnega obrambnega zidu.
(Podrobnosti)1822 | Ustanovljeno je bilo gledališko društvo
Malo pozneje, okoli leta 1824 je društvo za svoje potrebe dobilo stavbo tik ob stolpu in kasneje tudi sam stolp. Stolp so tedaj tudi preimenovali v Gledališki stolp.
(Podrobnosti)16. 9. 1849 | Datum prve predstave v slovenščini

Prva predstava v slovenskem jeziku je bila Županova Micka Antona Tomaža Linharta.


(Podrobnosti)1883 | Temeljita prenova

Med letoma 1883 in 1885 so gledališko stavbo temeljito prenovili in povečali. Načrte za prenovo je naredil arhitekt Vladimir Walter.


(Podrobnosti)1919 | Ponovno predstave v slovenščini

Predstave v slovenščini so ponovno začeli izvajati po prvi svetovni vojni, ko je stavbo dobilo Mestno dramatično društvo.


(Podrobnosti)1941 | Nemške oblasti ukinejo slovensko gledališče
Kot del sovje politike so tudi začeli obsežno prezidavo Mestnega gledališča, ki pa zaradi vojne ni bila končana. Načrte za prezidavo je naredil arhitekt Hans Kamper.
(Podrobnosti)1950 | Ustanovljeno je bilo poklicno gledališče
Samo nekaj mesecev pozneje so kot prvo premiero uprizorili predstavo Operacija Mire Puc Mihelič.
(Podrobnosti)1951 | Začetek prezidave
Načrte za prezidavo je naredil arhitekt Franc Korent. Idejni predlog za prenovo zunanjščine je po izročilu leta 1952 naredil arhitekt Jože Plečnik. Tehnične lastnosti objekta sta zasnovala Marjan Mazelj in Ludvik Pavčič.
(Podrobnosti)9. 5. 1953 | Slavnostna otvoritev
Otvoritvena predstava je bila drama Celjski grofje Bratka Krefta.

Ljudje

Franc Korent |arhitekt
Hans Kamper |arhitekt
Vladimir Walter |arhitekt

Zgodovina

Stavba Slovenskega ljudskega gledališča v Celju velja za edino gledališko stavbo celinskega dela Slovenije, ki ima deloma še srednjeveško osnovo in je tesno povezana z razvojem tega mesta od 15. stoletja. Srednjeveška naselbina, ki je nastala na lokaciji v 6. stoletju uničenega rimskodobnega mesta Celeia, je mestne pravice dobila z ukazom Celjskega grofa Friderika II. leta 1451. Kmalu zatem so v tretji četrtini 15. stoletja na približno kvadratnem tlorisu v izmeri okoli 450 × 350 metrov zgradili mestno obzidje, katerega severozahodni del je vključen v današnje poslopje gledališča. Domnevno so med letoma 1530 in 1550 severozahodni vogal obzidja okrepili z mogočnim dvonadstropnim valjastim stolpom, ki je bil nekaj večji od drugih treh sočasno zgrajenih valjastih stolpov v vzhodni stranici obzidja. Vogalni stolp zgodnjerenesančnih oblik je bil prekrit s strmo stožčasto skodlasto streho in je imel kamnito obodno zidovje na zunanji strani opremljeno s kar dvema kamnitima kordonskima venčnima zidcema polkrožnega prereza. V stolpu je bila več stoletij mestna ječa z mučilnico. V 18. stoletju je obzidje s stolpi izgubilo obrambni pomen in leta 1785 so ga na dražbi razprodali zasebnim lastnikom, ti pa so ga nato zlasti v dvajsetih letih 19. stoletja deloma podrli, deloma pa vključili v novogradnje. Pred letom 1824 so stolpu na vzhodni strani prizidali ozko nadstropno stavbo, na južni strani pa širšo nadstropno stavbo. Stavbi sta bili naslonjeni na notranjo stran severne in zahodne stranice opuščenega poznosrednjeveškega mestnega obzidja s strelnimi linami ključastih oblik v vrhnjem delu in sta na franciscejskem katastru iz leta 1825 že označeni. Podobo obrambnega stolpa in nanj prislonjene vzhodne stavbe kaže upodobitev Friderika Byloffa iz leta 1824, ki jo hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu. V južni stavbi ob stolpu je po izročilu že okoli leta 1824 začelo delovati prvo mestno gledališče. Organizirana gledališka dejavnost se je v Celju začela z ustanovitvijo gledališkega društva leta 1822. V drugi četrtini 19. stoletja so za potrebe mestnega gledališča začeli uporabljati tudi stolp, ki se je takrat preimenoval iz Sodnega oziroma Mučilnega v Gledališki stolp.

 

V gledališki stavbi so sprva uprizarjali le predstave v nemškem jeziku. Po letu 1848 pa so pod vodstvom celjskega tiskarja Janeza Krstnika Jeretina (1803–1853) in pozneje s sodelovanjem celjskega župnika in gimnazijskega učitelja verouka Josipa Drobniča (1812–1861) uprizorili tudi več predstav v slovenskem jeziku. 16. septembra 1849 so kot prvo slovensko predstavo pod Jeretinovim vodstvom uprizorili Županovo Micko Antona Tomaža Linharta. Leta 1850 je Josip Drobnič v Celju ustanovil tudi slovensko dramatično šolo. Po letu 1853 je slovensko društveno in kulturno življenje v Celju Bachov absolutizem skoraj povsem ohromil. Zadnja predstava v slovenskem jeziku pred koncem prve svetovne vojne je bila v celjskem Mestnem gledališču odigrana leta 1866.

 

V zadnji četrtini 19. stoletja je Celje doživljalo naglo rast in industrializacijo, kar je bila zlasti posledica leta 1846 zgrajene železniške povezave z Dunajem. Nekdanje srednjeveško mesto so na treh straneh obdali z obročem dvonadstropnih in trinadstropnih stavb, ki naj bi naselbini dale videz modernega svetovljanskega mesta. Poleg številnih reprezentančnih večstanovanjskih stavb so takrat zgradili tudi mestno hranilnico (1887), pošto (1897) slovenski narodni dom (1896), nemški narodni dom (Deutsches Haus) (1905–1907), vojašnice, šole, bolnišnico ter uredili vodovod, kanalizacijo, javno razsvetljavo, tlakovanje ulic in mestni park. Glavni pobudnik za gradnjo teh javnih poslopij je bila celjska mestna občina. Kot eno prvih večjih javnih gradenj so med letoma 1883 in 1885 v sklopu tega urbanističnega procesa izvedli temeljito predelavo in povečavo stare gledališke stavbe, ki je tudi z vidika razširjenega mesta stala na ugodni lokaciji. Pobudnica gradnje je bila mestna občina Celje ob izdatni podpori celjskih meščanov in še zlasti mestnega veljaka Josefa Rakuscha. Načrt za novo Mestno gledališče je izdelal arhitekt in stavbni mojster Vladimir Walter, ki je izhajal iz Gradca, a je stalno živel v Celju in tam zgradil zlasti mnoge stanovanjske stavbe. Med gradnjo gledališča so v celoti so odstranili na srednjeveško obzidje prizidani stavbi in na njuni lokaciji zgradili veliko poslopje na približno pravokotni tlorisni ploskvi, ki je na severozahodnem vogalu vključilo nekdanji obzidni obrambni stolp. Stolp so nadzidali, ga na zunanjščini ometali in pri tem odstranili renesančna kordonska venčna zidca. Arhitekt Walter je novo gledališko stavbo oblikoval  v strogem neorenesančnem slogu in dodal nekaj klasicističnih prvin. Gledališče je bilo prva javna stavba v mestu, na kateri se je v obdobju historizma uveljavil neorenesančni slog. Njeno nekdanjo podobo kažejo stare razglednice in fotografije iz obdobja pred drugo svetovno vojno. Glavna fasada je bila na dolgi vzhodni bočni strani stavbe v Gledališki ulici. Tu se je na levi strani poslopje začelo s triosnim, v prostor izstopajočim vhodnim delom, ki je nad rustikalno razčlenjenim pritličnim pasom z glavnim portalom imel v nadstropju tri visoka, polkrožna sklenjena okna. Nad njimi je bila poletaža, ki se je nadaljevala po vsej dolžini glavne fasade. Vhodni del fasade je bil sklenjen s trikotnim čelom. Njegov pendant na desni strani fasade, s katerim sta skupaj uokvirjala nazaj pomaknjeni osemosni osrednji del fasade, je bil do višine venca popolnoma enak, zaradi višine odrskega prostora pa se je nad vencem dvigalo še visoko nadstropje s pravokotnimi okni; bilo je okrašeno s poslikavami, ki so poskušale vzbujati vtis uravnoteženo zasnovane glavne fasade. Širok friz naslikanih geometričnih ornamentov je segal tudi na severno fasado in na severozahodni stolp. Ta je zaradi ometanih sten in moderniziranih detajlov le še z mogočno valjasto stavbno maso kazal, da gre za nekdanji obrambni stolp srednjeveškega mestnega obzidja. Zasnova severne stranske fasade, ki je vključila tudi del srednjeveškega mestnega obzidja, je povzela členitev severnega dela vzhodne fasade. Zahodna fasada je bila razmeroma skromno oblikovana, saj je bila obrnjena proti vrtu in takrat še ni imela reprezentančnega pomena; skupaj z ometanim in nadzidanim obrambnim stolpom jo kaže veduta neznanega avtorja iz okoli leta 1885, ki jo je leta 1980 skupaj z drugimi celjskimi upodobitvami v knjižni obliki objavil Ivan Stopar. Na južni strani se je nova gledališka stavba naslonila na starejše stavbe in zato tam ni imela samostojne fasade. Stavbo sta na treh straneh vodoravno členila izstopajoča venčna zidca med pritličjem in nadstropjem ter na vrhu zidovja. Fasade so bile po vsej površini členjene s plitvimi vodoravnimi pasovi rustike. Na zunanjščini je bilo slikovito zlasti učinkovanje posameznih stavbnih mas ter navpičnic pilastrov na rizalitno izstopajočih delih. O podobi notranjščine je manj podatkov. Temeljna zasnova je bila enaka današnji. V južnem delu stavbe so bili umeščeni glavna veža, osrednje stopnišče in foyer. Osrednji del stavbe je zavzemala dvorana, kjer so na južni strani polkrožno sklenjeni parter v dveh nadstropjih obdajale lože. Severni del stavbe je zavzemal višji odrski del na katerega so se v starem severozahodnem stolpu navezovali stranski prostori z garderobami igralcev. Notranjščina gledališča je bila najbrž tako kot zunanjščina opremljena z neorenesančnimi dekoracijami. Arhitekt Walter si je pri gradnji celjskega gledališča očitno nabral številne izkušnje in je bil tako po požaru Stanovskega gledališča v Ljubljani leta 1888 sposoben v kratkem času izdelati dva različna predloga za gradnjo novega ljubljanskega gledališča na stari lokaciji in v parku Zvezda, ki pa nato nista bila uresničena.

 

Prvo predstavo v slovenskem jeziku so v novi celjski gledališki stavbi odigrali šele po prvi svetovni vojni leta 1919, ko je dotlej nemško poslopje Mestnega gledališča v upravljanje prevzelo slovensko Dramatično društvo.  Obdobje uprizarjanja slovenskih predstav je trajalo do izbruha druge svetovne vojne v Jugoslaviji leta 1941. Neposredno po začetku okupacije v mesecu aprilu so Nemci gledališče zaprli in začeli razmišljati o njegovi novi vlogi. Takrat so podrli še ne povsem dokončano mogočno poslopje pravoslavne cerkve, ki je le nekaj let prej nastalo na lokaciji nekdanjega vrta zahodno od gledališča. Hkrati so začeli utilitarno prezidavati tudi bližnje poslopje slovenskega Narodnega doma. Pri teh posegih ni šlo zgolj za vandalsko početje, ampak predvsem za težnjo po čim hitrejšem oblikovanju nove nemške podobe mesta, kjer bizantinski, slovenski in neorenesančni arhitekturni dosežki niso imeli pravice do obstoja. V okviru tega prizadevanja so decembra 1941, menda na željo Adolfa Hitlerja, začeli načrtovati tudi obsežno prezidavo gledališke stavbe. Nacistična propaganda je razglasila, da naj bi bilo neorenesančno poslopje v tako slabem stanju, da uprizarjanje gledaliških predstav v njem naj ne bi bilo več mogoče. Gledališče je imelo pač tudi s politično propagandnih vidikov velik pomen; nemška propagandni in finančni minister sta z ozirom na ta pomen dovolila izvedbo prezidave še med vojno. Načrte je izdelal dunajski arhitekt Hans Kamper. Nemško Celje naj bi z novo podobo gledališča dobilo novo osrednje reprezentančno kulturno prizorišče. Načrt je predvidel, da bi se glavni vhod prestavil iz vzhodne fasade na Gledališki ulici na zahodno fasado. Gledališče bi se tako navezalo na obsežni tržni prostor, ki je nastal na območju nekdanjega srednjeveškega mestnega obrambnega jarka in na lokaciji podrte pravoslavne cerkve. Februarja 1942 je začel stavbenik Alois Kalischnigg (Kališnik) izvajati gradbena dela. Najprej so podrli notranjščino prostora za občinstvo z ložami in začeli graditi armiranobetonske konstrukcije za nov parter, balkon in galerijo. Stari stolp so začeli preurejati v shrambo za kulise. Podrli so tudi stare garderobe in začeli graditi nove. Obnovljeno gledališče naj bi sprejelo okoli 400 gledalcev. Med letom 1942 so dela zaradi vojne začela zastajali in se leta 1943 tudi ustavila. Po načrtih je bila izvedenih dobra polovica del; zlasti groba prezidava notranjščine stavbe brez opreme.

 

Po drugi svetovni vojni se je nova jugoslovanska ljudska oblast novembra 1945 zavzela za dokončanje prezidave gledališke stavbe. Jeseni leta 1946 je s pomočjo prostovoljnih prispevkov začel stavbenik Karel Jezernik na osnovi medvojnih načrtov arhitekta Hansa Kamperja dela ponovno izvajati. Kmalu po ponovnem začetku izvajanja del pa so bila ta z odločbo iz Ljubljane ustavljena. Načrtovano gledališče naj bi bilo premajhno in sprejet je bil sklep, da je treba izdelati nove načrte. Za uprizarjanje predstav so v tistem obdobju uporabljali dvorano v stavbi Narodnega doma in nato dvorano v stavbi Ljudske posojilnice. Po vojni je gledališče najprej delovalo v okviru ljudske prosvete kot kulturna ustanova z imenom Okrožno ljudsko gledališče, leta 1947 se je preimenovalo v Ljudsko gledališče, leta 1950 v Mestno gledališče in leta 1957 v Slovensko ljudsko gledališče.

 

Šestega decembra 1950 je Mestni ljudski odbor Celje izdal odločbo o ustanovitvi poklicnega mestnega gledališča. To je 17. 3. 1951 kot prvo premiero uprizorilo predstavo Mire Puc-Mihelič Operacija. Priprave na ustanovitev poklicnega gledališča so vplivale tudi na odločitev o dokončanju prezidave gledališke stavbe. Leta 1950 je dal predsednik Mestnega ljudskega odbora Celje Riko Jerman s soglasjem vlade Ljudske Republike Slovenije v Ljubljani novoustanovljenemu Projektivnemu biroju Celje nalogo, da izdela načrte za obnovo mestnega gledališča glede na novi program in potrebe poklicnega gledališča. V okviru Projektivnega biroja Celje je načrte izdelal v tistem obdobju vodilni celjski arhitekt Franc Korent (1914–1997). Korent je pred drugo svetovno vojno zaključil Srednjo gradbeno tehnično šolo v Ljubljani, med vojno pa je šolanje nadaljeval na Fakulteti za arhitekturo Tehnične univerze v Gradcu, v času, ko je bil njen dekan arhitekt Friedrich Zotter. V dolgoletni karieri v drugi polovici 20. stoletja je Korent veljal za enega od vodilnih arhitektov širše celjske regije. Leta 1951 je soorganiziral ustanovitev Zavoda za napredek gospodarstva Celje, iz katerega je izšel tudi Projektivni biro Celje. Pozneje je do leta 1977 trinajst let opravljal službo direktorja Gradbenega podjetja Dravograd. Njegova pomembnejša dela so bila oblikovanje scenerije in tribun na Ostrožnem za Titov obisk Celja leta 1956, stanovanjski bloki v celjskem predmestju Otok in bencinska črpalka v Murski Soboti (1958). Korentovi načrti za prezidavo celjskega gledališča, ki jih hrani Zgodovinski arhiv v Celju so datirani s 6. 4. 1951, podpisani pa z ing. arh. Korent. Franc Korent je revidiral in dopolnil načrte Hansa Kamperja. Idejni predlog za preureditev zunanjščine stavbe je po izročilu leta 1952 izdelal arhitekt Jože Plečnik. Drugi načrtovalci preureditve gledališke stavbe so bili še: višji tehnik Marjan Mazej (termostatične, sanitarne in klimatske naprave), ind. tehnik Marjan Mazej (elektroinstalacije in mehanične naprave), višji industrijski tehnik Ludvik Pavčič (scenski regulator, žarometi, projekcijski aparat). Gradbena dela je s pomočjo krajevnega samoprispevka izvedlo celjsko gradbeno podjetje Beton, poznejši Ingrad, na gradbišču pa je dela vodil Maks Kmecl. Obrtna dela so izvedli celjski obrtniki.

 

S prezidavo se je število sedežev v dvorani povečalo s 300 na 420. V parterju so postavili 232 sedežev, v dveh ložah na zadnji strani parterja 12, na balkonu 82, v ložah prvega nadstropja ob bokih dvorane 36, na galeriji v drugem nadstropju pa 58. Upoštevaje načrt Hansa Kamperja so ukinili stari glavni vhod v Gledališki ulici in uredili novega na nasprotni zahodni fasadi, ki se je odprla proti novo urejenemu Šlandrovemu trgu. Gledališče so s prizidkoma razširili proti severu in zahodu, pri tem pa odstranili ostanke srednjeveškega mestnega obzidja. Prizidka sta na dveh straneh obdala staro stavbo maso, jo povečala in poenotila. Stavba je dobila podobo velike gmote na pravokotni tlorisni ploskvi s trokapno opečno streho in z valjastim stolpom na severozahodnem vogalu. Zunanjščino so enotno fasadirali v maniri poznega sloga arhitekta Jožeta Plečnika. Okna so dobila masivne okvire s trikotnimi ali ravnimi čeli iz umetnega kamna. Pri tem so v celoti odstranili neorenesančno fasadno členitev, ki je bila z vidika funkcionalistične arhitekture izrazito nemoderna in nepriljubljena. Arhitekt Korent je denimo v tistem obdobju predlagal tudi, da se v celoti predela monumentalna historistična zunanjščina nekdanjega poslopja nemškega narodnega doma, imenovanega Deutsches Haus. Od mogočne historistične členitve gledališča se je tako ohranilo le trikotno čelo nekdanjega vhodnega dela gledališča z reliefnim okrasjem in konzolami. Spremenjena vzhodna fasada je z odstranitvijo vhodnega portala izgubila svojo nekdanjo funkcijo in pomen. Na zahodni strani so nov glavni vhod v gledališko avlo pred stopniščem poudarili s stebriščno lopo in trikotnim čelom na vrhu fasade. Čelo so okrasili z reliefom v obliki dveh mask in lire; maski simbolizirata tragedijo in komedijo, lira pa predstavlja glasbo. Z reliefom so tako opozorili na namembnost poslopja. Levo od novega glavnega vhoda so v dolgem dvonadstropnem prizidku uredili poslovne in upravne prostore gledališča. V prizidku na severni strani stavbe so za starim glavnim odrom uredili še zaodrje s stranskim odrom in prostorom za kulise na vzhodni strani. Zaradi gradnje severnega prizidka so podrli stari rizalit na severovzhodnem vogalu stavbe. V drugem nadstropju novega severnega prizidka so umestili garderobe, krojaško delavnico, prostor za frizerja, nad vzhodnim stranskim odrom pa je nastala soba za vaje. V tretjem nadstropju so nad temi prostori uredili garderobe. Dostop do teh prostorov so za gledališko osebje prebili v zidovju nekdanjega obrambnega stolpa. Ta je bil pri prezidavi stavbe deležen večjih sprememb. Skupaj z odstranitvijo ostankov nekdanjega mestnega obzidja so podrli tudi okoli 8 metrov zidovja stolpa ob stikih z obzidjem. Na renesančnem delu stolpa so na zunanjščini odstranili omet in prezentirali kamnito zidavo s sledovi dveh odbitih kordonskih venčnih zidcev. V stolpu so uredili mali stranski oder, shrambo kulis, prostor za odmor igralcev, skladišče reflektorjev in pomožno stopnišče do odra. Glavni oder je tudi po prezidavi ohranil nekdanjo velikost in pravokotno tlorisno ploskev širine 12,5 metra in globine 11 metrov. Reprezentančno glavno stopnišče so prestavili iz zahodne na vzhodno stran osrednje avle na južni strani stavbe. Nad avlo z garderobo za obiskovalce predstav so v nadstropju uredili dolg foyer, ki obsega višino dveh etaž in ga v višini tal drugega nadstropja obteka balkon z zaobljenimi vogali. Iz severnega dela balkona je dostopna galerija gledališke dvorane. Plitko obokan strop foyerja so opremili z mrežo dekorativnih reber iz štuka. Foyer je bil namenjen tudi za razstavljanje likovnih del. Gledališka dvorana je po predelavi ohranila osnovno tlorisno zasnovo iz zadnje četrtine 19. stoletja. Gre za prostor na domala kvadratnem tlorisu s prisekanima južnima vogaloma. Dvorana je enako široka kot oder in jo na treh straneh na zunanji strani obteka hodnik, iz katerega so bile nekoč dostopne tudi lože. Teh po drugi svetovni vojni niso več ponovno zgradili, ampak nadomestili z lahno segmentno nameščenimi sedeži v parterju, na balkonu in na galeriji. Že 28. novembra 1952 je bila notranjost gledališča v tolikšni meri dokončana, da so izvedli koncert komornega moškega zbora. Slavnostna otvoritev obnovljene stavbe Mestnega gledališča Celje je bila 9. maja 1953 z uprizoritvijo drame Bratka Krefta Celjski grofje. Takrat so v stari stolp vzidali tudi napisno ploščo, obnovo stavbe pa so posvetili petstoti obletnici podelitve mestnih pravic Celju.

 

Hkrati s predelavo gledališke stavbe so jugozahodno od nje zgradili novo večnamensko poslopje in tako izoblikovali prostor novega trga, poimenovanega po narodnem heroju Slavku Šlandru. Na trgu so med letoma 1954 in 1958 postavili monumentalni spomenik revolucije, ki ga je oblikoval kipar Jakob Savinšek.

 

Leta 1978 je nastal načrt za preureditev prostorov na podstrehi severnega dela gledališča.

 

Danes v stavbi, ki je v lasti Mestne občine Celje, deluje 22 zaposlenih poklicnih igralcev z akademsko izobrazbo, stalni dramaturg, lektor in upravnica, ki skrbi tudi za repertoar gledališča. Letno uprizarjajo po 6 premier. Igrajo okoli 200 predstav doma v Celju in na gostovanjih po Sloveniji in v tujini.

  

Viri in literatura

Jože Curk, Umetnost v Celju in okolici v zadnjih 150 letih, Celjski zbornik, 1959, pp. 196–240

Jože Curk, Celje - urbanistično-gradbeni zgodovinski oris, Celjski zbornik, 1963, pp. 5–44

Janez Cvirn-Andreja Rihter, Biser na Savinji. Celje na starih razglednicah, Nazarje 1993, pp. 37, 65

Lojze Filipič (ur.), Gledališki list Mestnega gledališča v Celju. Prva predstava v novem celjskem domu gledališke umetnosti, Celje 1953

Fedor Gradišnik, Od amaterskega do poklicnega gledališča, Celje 1950

Fedor Gradišnik, Staro celjsko gledališče, Lepo mesto, 1. 12. 1967

Fedor Gradišnik, Cankarjeva dela v Celju od sezone 1945/56 do sezone 1967/68, Celjski zbornik, 1968, pp. 153–169

Fedor Gradišnik, Prezidava celjske gledališke hiše med okupacijo, Dokumenti slovenskega gledališkega muzeja, 15, Ljubljana 1970, pp. 23–41

Andreas Gubo, Geschichte der Stadt Cilli vom Ursprung bis auf die Gegenwart, Graz 1909

Bruno Hartman, Dobrih dvajset let kasneje, Zbornik SLG Celje ob 300. premieri (ur. Janez Žmavc), Celje 1986, pp. 33–37

Michel Knittl, Cilli. Ilustriert von L. Kasimir, Cilli 1890, p. 80

Franc Korent, Pismo iz belega Celja, Arhitekt, št. 5, 1952, p. 46.

Tina Kosi-Tatjana Doma (ur.), Zbornik ob 55-letnici Slovenskega ljudskega gledališča Celje, Celje 2006

Gerhard May, Cilli. Stadt, Landschaft, Geschichte, Cilli 1943

Viktor Molka, s. v. Gledališke stavbe in prizorišča, Enciklopedija Slovenije, 3, Ljubljana 1989, p. 246

Naša slovenska mesta: Celje ob Savinji (fotografiji Mestnega gledališča in ravnatelja gledališča V. Bratine), Ilustrirani Slovenec, št. 3, 15. 1. 1928, pp. 17–24.

Ignaz Orožen, Celska kronika, Celje 1854, p. 150

Janko Orožen, Celje z zaledjem, Celje 1948, pp. 72-73, 75

Janko Orožen, Posestna in gradbena zgodovina Celja, Celje 1957 (posebna številka 4 letnika biltena), pp. 28, 37

Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice, Celje 1971

Janko Orožen, Oris sodobne zgodovine Celja in okolice 1941-1979, Celje 1980 (Celjski zbornik 1980. Posebna izdaja), pp. 480 -481 (476-493)

Jerneja Pavlič, Das deutsche Theater in Maribor (Marburg an der Drau) und in Celje (Cilli) im ersten Weltkrieg. Diplomseminararbeit  (Nemško gledališče v Mariboru (Marburg an der Drau) in Celju (Cilli) med prvo svetovno vojno. Diplomska seminarska naloga na Oddelku za germanistiko Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru), Maribor 2006

Eva Pezdiček, Prenova bencinske črpalke na Cankarjevi ulici v Murski Soboti. Prometni objekt kot element arhitekturne dediščine. Ohranjen eden poslednjih reliktov avtorskih zasnov črpalk na Slovenskem, ki so usahnile s pojavom tipizacije bencinskih servisov, Večer (Arhitekturna beseda), 14. 9. 2006

Slavko Pezdir, Slovensko ljudsko gledališče v Celju od leta 1973 do 1983. Pregled uprizoritev, predstav, gostovanj in števila obiskovalcev od septembra 1973 do junija 1982, Celjski zbornik, 1983, pp. 237–252

Ljubica Pisanec, Slovensko gledališče v Celju 1848–1990, diplomska naloga na Oddelku za razredni pouk Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, Maribor 2000

Ferdinand Porsche, Fürer durch Cilli und Umgebung, Cilli 1912

Stanko Potisk, Slovensko ljudsko gledališče v Celju od 1954 do 1973. Pregled uprizoritev, predstav, gostovanj in števila obiskovalcev od 24. aprila 1954 do 1973, Celjski zbornik, 1974, pp. 511–532

Peter Povh, Celjska arhitektura v 19. stoletju, Zbornik za umetnostno zgodovino, IX, 1972, pp. 79, 94-95, 113

Damjan Prelovšek, Stavba Deželnega gledališča v Ljubljani, Kronika, letnik 26, 1978, številka 3, p. 160

Jerneja Ristič, Slovensko gledališko ustvarjanje v Celju (1948-1951), diplomsko delo na Fakulteti za družboslovne vede Univerze v Ljubljani, Ljubljana 1999

Ivan Stopar, Stare celjske upodobitve, Celje 1980, pp. 34, 36, 37, 41, 47, 49, 52, 53, 55, 74-75, 172, 177, 183

Ivan Stopar, Mesto Celje in njegovi spomeniki. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov 178, Maribor 1991, pp. 22-25

Ivan Stopar, Iz preteklosti celjske gledališke hiše. Gledališki list SLG Celje. Sezona 1967/68, štev. 1.

Nace Šumi, Naselbinska kultura na Slovenskem, Ljubljana 1994, p. 76

Stane Terčak (ur.), Celje, Maribor 1968, pp. 57–58, 73

Vodnik po fondih in zbirkah Zgodovinskega arhiva v Celju, Celje 1997, pp. 57, 287

Janez Žmavc (ur.), Zbornik SLG Celje ob 300. premieri (1950-1986), Celje 1986

Načrte in dokumente v zvezi z gradnjo in adaptacijami gledališča hrani Zgodovinski arhiv v Celju, Fondi: Mestna občina Celje (1850-1941), fascikli Gradnje, št. 44 b, Kultura – Slovensko ljudsko gledališče Celje (1945-1982), Osebni fond mag. Fedorja Gradišnika.

 

 

Avtor: Igor Sapač

Dodatni podatki

Podatki še niso vneseni.

Dodaj podatke.

Ime: ime bo objavljeno

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Prosim, vnesite podatke o gledališču, najman 10 znakov.

twopluseight=